Pravo in vera

V zvezi s slovenskim pravosodjem je upravičena vsakršna kritika, le svarila pred pretiranim mešanjem vere in prava ne. Tako so se na pismo odvetnika dr. Andreja Berdena v Sobotni prilogi Dela odzvali v Akademskem društvu pravnik, znanem po vsakolet-

nem organiziranju posebne katoliške maše za verne pravnike. V pismu je Berden izrazil številne pomisleke glede razmer v slovenskem pravosodju, med drugim tudi glede mešanja (prevladujoče) vere in prava, ki se na prvi pogled najjasneje pokaže prav pri Rdeči maši. V Akademskem društvu pravnik so opozorili, da »udeležba pri kateri koli maši predstavlja bistveni sestavni del človekove pravice in temeljne svoboščine do svobode vesti oziroma veroizpovedi … hkrati svobodnega delovanja verskih skupnosti … Kritiziranje, šikaniranje ali diskriminacija v zvezi s tem bi bilo posledično nesprejemljivo, saj bi pomenilo oteževanje oziroma preprečevanje uživanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«

S tem so se odzvali na Berdenovo mnenje, da takšne maše, kjer »pravniki prosijo Svetega duha za pomoč in razsvetljenje pri delu«, ne sodijo v današnji čas in da to pomeni »apriorno zanikanje vsega, kar bi sodstvo sicer moralo predstavljati – neodvisnost, strokovnost in moralno neoporečnost«. Ob tem se Berden še sprašuje, »ali bo ateizem v naslednjih letih deležen enake diskriminacije in bo potreben enake zaščite, kot je bil teizem v preteklem obdobju«.

Kdo ima prav? Verjetno oboji, odvetnik Berden in njegovi mladi kritiki, zbrani v katoliško-pravniškem društvu. Da je svoboda veroizpovedi edini način za sobivanje različnih ljudi, ni treba poudarjati. Bi pa morala veljati za vse veroizpovedi, ne le za največjo. In če kdo, bi se spričo odziva na prihajajoče ljudi muslimanske vere vase morala zazreti prav RKC, ki so ji omenjeni pravniki stopili v bran.

Poleg tega v pravu in še posebej za sodnike velja pravilo, ki se ne da (oziroma se ne bi smelo) prekršiti z izgovorom o ugovoru vesti na podlagi vere ali s sklicevanjem na ustavno določbo o svobodi veroizpovedi. Sodnik mora ohranjati videz nepristranskosti. Če ga ne, potem mora biti izločen iz odločanja o posameznem vprašanju. To so pred časom ustavni sodniki zatrdili za predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo v primeru Patria. V tem primeru oziroma po njihovem ne bi smel odločati, ker je Masleša nekoč dejal, da Janša sodstvo neupravičeno napada. Tako visoko so postavili pravico do nepristranskega sodnika.

Lahko tisti vrhovni in ustavni sodniki, ki gredo k Rdeči maši izrazit pokornost bogu oziroma RKC, odločajo o družbeno pomembnih vprašanjih, o katerih ima RKC jasno izraženo stališče? Kaže, da lahko. Morda pa ima vendarle bolj prav Berden, ko opozarja, da bi o mešanju vere in prava morali govoriti, ne pa tega preprosti jemati, kakor trdijo njegovi kritiki, kot nekaj »povsem običajnega v sodobnih pravnih državah«.