Živi in pusti živeti 

Skrb držav za zdravje lastnega prebivalstva in ignoranca do vseh ljudi izven lastnih meja - to je, kot opozarja Stephane J. Baele, predavatelj mednarodnih odnosov in varnostnih študij na Univerzi Exeter, prav tista "biopolitika", o kateri je že pred štiridesetimi leti, marca leta 1976 pisal francoski filozof Michel Foucault. Gre za neko novo logiko zahodnih liberalnih družb, ki jo lahko opazimo tudi v Sloveniji, ko številni desni politiki in njihovi privrženci do neskončnosti vrtijo eno samo staro lajno, namreč, da je "najprej potrebno poskrbeti za domače brezposelne in lačne in šele potem za vse druge". Ker pa je doma zmeraj še kdo, ki je lačen ali brezposeln, se to sprevrže v skrajni egoizem, ozkosrčnost, stiskaštvo in končno tudi v sovraštvo do najbolj ranljivih skupin na našem planetu.

V skladu s to "biopolitiko", kot opozarja Baele, zahodne družbe "promovirajo zdravo hrano, prepovedujejo tobak, uravnavajo prodajo alkohola, organizirajo zgodnje preventivne poglede za odkrivanje raka ter informirajo ljudi o nevarnosti te ali druge bolezni". Fucault nikoli ni trdil, da je to kaj slabega, saj takšna politika vendarle rešuje življenja. Vendar je opozarjal, da posvečanje preveč pozornosti zdravju in bogastvu ene populacije nujno vodi do izključitve tistih, ki do vsega tega niso upravičeni in za katere se smatra, da bodo ogrozili te "glede zdravja maksimilizacijske" programe. Biopolitika je zato politika, ki sledi načelu "živi in pusti umreti." Na ta paradoks opozarja tudi Baele na spletni strani, ki je namenjena objavam zaposlenih v akademskih krogih.

In bolj kot se neka država ukvarja z lastnim prebivalstvom, toliko bolj s tem ustvarja pogoje in možnost za druge, da umrejo, tako "da ljudi izpostavlja smrti in nevarnosti smrti za nekatere ljudi." Prav to pa je politika, ki si jo je na zadnjem vrhu izbrala EU in ki jo z največjim veseljem, pravzaprav kot prvoborka, izvaja tudi slovenska vlada.

"Le redko kdaj je bil ta paradoks bolj opazen, kot v krizi, ki je videla na stotisoče ljudi, ki iščejo azil v Evropi . Presunljivo je gledati evropske družbe, ki investirajo tako veliko v zdravje doma, hkrati pa dvigujejo še bolj neprebojne pravne in materialne meje, da bi zavrnile begunce, s tem pa aktivno prispevajo k še več smrti ljudi". Ob tem pa bi se morali zavedati, da je vojna na Bližnjem vzhodu smrtonosna vojna, v kateri je umrlo že najmanj 300.000 ljudi. Spopad je s seboj prinesel nekatere najbolj grozljive prakse kar jih pozna svet, vključno s plinskim napadom na prebivalce Damaska, ki so ga organizirali "uporniki", obglavljanja, sežiganje ljudi v kletkah, njihovo razstreljevanje, križanje in podobno, nekatera Sirska mesta pa so danes videti tako, kot je bil videti Stalingrad leta 1943. Beg ljudi je zato racionalno ravnanje, enako kot je bilo, na primer, bežanje Belgijcev, ki jih je v Veliko Britanijo že v času prve svetovne vojne prebežalo 250.000, pogosto po 16.000 na dan. Prav zato je danes v Jordaniji, ki ima deset milijonov prebivalcev, milijon beguncev, v Turčiji pa sta še okoli dva milijona.

In kaj počnejo evropske države, soočene s katastrofo v svoji soseščini, ki so jo tudi same soustvarjale ? "Točno to, kar je predvideval Foucault. Iz izjemo Nemčije tekmujejo v zamišljanju politik, ki bi zagotovile, da begunci ne bodo več prihajali in glede tega pošiljajo še bolj jasne signale." To dokazujejo tudi nove ograje na avstrijski meji, dansko odvzemanje denarja beguncem, britanski trud, da ohranijo nadzor nad svojimi mejami ki sploh niso ogrožene in trditve francoskega predsednika vlade, da Evropa "ne more več sprejemati beguncev", čeprav je njegova država najprej pristala na sprejem le 30.000 beguncev. Če bi bila Francija le vas z 2.200 prebivalcev, to pomeni, da bi lahko sprejela le enega begunca.

"Za obrambo te politike se ustvarjajo bolj ali manj kompleksna opravičila, vendar jih ni težko zavrniti z moralnimi in ali racionalnimi razlogi. Edino razmišljanje ki preostaja je Foucaultovo. Pri pojasnjevanju, zakaj je družba, ki je tako obsedena z zdravjem (bolj ali manj neposredno) sposobna ubijati ljudi, ki bi dejansko lahko prispevali k njenemu zdravju Foucault pojasnjuje s krepko besedo, ki jo povsod razumejo: rasizem. Vse to je bilo podprto s pomočjo več tisoč eksperimentov iz socialne psihologije. Foucaultova namera je bila, da pokaže, da je za to, da bi ljudje sprejeli ekstremne politike kot nekaj normalnega ali celo moralnega, najprej potrebno, da tiste, ki umirajo, vidijo kot drugačne, ne kot člane njihove lastne skupine," opozarja Stephan J. Baele in dodaja, da to, kar je ostalo od evropske morale "izpuhteva".

Da so te analize utemeljene pa kažejo tudi prizori ki jih lahko spremljamo na meji med Grčijo in Makedonijo, v zasilnem taborišču v kraju Idomeni, kjer je ujetih več kot 14.000 ljudi in kjer so zdravstveni delavci sredi blata in dežja nedavno pomagali pri porodu novorojenčka. Tudi zato so otroci beguncev, leže na progi, ki vodi do zaprte makedonske meje s transparenti v rokah prosili policiste, da naj odprejo vrata in opozarjali na rasizem.

Kitajski umetnik Ai Weiwei pa si je za Nour Al Khzam, ki se poskuša prebiti do soproga v Nemčiji in je v Siriji zaradi vojne morala prekiniti študij klavirja, sposodil klavir. Zato, da je lahko sredi begunskega taborišča na grško-makedonski meji in pod plastičnimi ponjavami zaigrala na svoj najljubši instrument. Na koncu je dejala, da je to več kot zgolj dogodek, pač pa je "življenje samo" ter da je prepričana, da bo "umetnost premagala vojno." Kar nas opozarja, da begunci niso prav nič "drugačni" od nas, povsem nasprotno, so predvsem ljudje, nič bolj drugačni od nas ali od tistih Slovencev, ki so na primer v času druge svetovne vojne svoje zatočišče našli v Srbiji. Mnogi od njih ne bi preživeli vojne, če bi takrat uveljavili tista pravila, kot jih na svojih "šengenskih mejah" danes uveljavlja slovenska vlada.