Kritika / Papež Frančišek: Pot do svetega sedeža

proti

Porezano wikipedijsko geslo.

Tale biografija papeža Frančiška izgleda tako, kot da je bila posneta dan za tem, ko je Vatikan oznanil: Habemus Papam! Hej, na hitro posnemimo njegovo biografijo – da prehitimo druge! Saj ni važno, kako bo izgledala – važno je, da bomo prvi!

In res je zmetana skupaj, brez kakšnega silnega reda, tudi brez duha, drame in napetosti, nenehni skoki v življenje papeževe biografinje, argentinske novinarke, ki ga osebno pozna, pa so brez dodane vrednosti in tudi brez vsakršne dvoumnosti, če hočete. Film Papež Frančišek nam le napol televizijsko, napol wikipedijsko našteva splošno znane, politično korektne dogodke iz Frančiškovega življenja (boj proti revščini, drogam, prostituciji, korupciji ipd.), toda pri tem čistunsko – z budnim očesom cenzorja, no, samocenzorja – pazi, da ne bi koga užalil, tako da ni nobenega dvoma: Jorge Bergoglio, ki ga igra Dario Gandinetti, je postal papež v trenutku, ko se je rodil! Nikoli se ni spremenil, kar potrjuje tudi njegov “večni” make-up. Če bi bil Bergoglio tako brez duha, tako nekompleksen in tako nekontroverzen kot njegova biografija, ne bi nikoli postal Frančišek, temveč bi ostal le mali nagajivec, ki je materi zlomil srce, ko ji je povedal, da gre za gospoda.