Komentar / Fašizem ne prihaja v pološčenih črnih škornjih

Na shodu v podporo namestitvi beguncev na Kotnikovi ulici v Ljubljani sem v nekem trenutku pomislil, da so že skoraj štiri leta, odkar sem bil nazadnje takole ulično aktiven, pri čemer so me tokrat na Kotnikovi, v nasprotju s Trgom republike pred štirimi leti, prevevali veliko bolj tesnobni, pesimistični občutki. Tiste vstajniške zime sem imel občutek, da smo na začetku nekega pozitivnega družbenega obrata proti bolj demokratični, bolj socialni, odprti in vključujoči družbi, danes pa se mi zdi, da smo tik na tem, da se prekucnemo v temno, tesnobno prihodnost, v kateri bomo govorili, ravnali pa tudi razmišljali z nogo ves čas pripravljeno na zavori, da nas naše besede, dejanja ali celo misli ne bi odpeljali naravnost v nemilost jurišnikov v temnih kapucah oziroma njihovih političnih botrov iz skrajno desne politične opcije, te vzhajajoče zvezde evropskega političnega prostora. Evrope, ki je vedno bolj videti, kot bi se pisalo leto 1939, Ljubljana pa je bila tistega sobotnega popoldneva na Kotnikovi ulici videti kot prizorišče snemanja akcijskih kadrov filma po romanu Kakorkoli Polone Glavan. Rdeče zastave so plapolale, fantje in dekleta, antiglobalisti, antifašisti, socialisti, ki so se prerivali sem in tja po množici, pa so bili videti pripravljeni tudi na ravs, če bi bilo treba tudi fizično braniti pomoči potrebne ljudi, ki so jih namestili v tukajšnjo izpostavo azilnega doma. Vse je bilo pripravljeno za rokenrol. Čakali so se skini, traktorji in harmonike.