Drugačne vrste punca

»Zame ni ničesar bolj hrabrega od človeka, ki razglasi, da si njegova zgodba zasluži biti pripovedovana, predvsem, če je ta človek ženska,« zapiše Lena Dunham na nekem mestu v zbirki avtobiografskih esejev, ki jo najdemo pod naslovom Not that kind of girl. In Lena, duhovna mati, režiserska, scenaristka in zvezda HBO-jeve serije Punce, je vsa svoja dvajseta preživela v prizadevanju, da bi ta človek postala. Da bi postala nekdo, ki si, kljub temu da je a) ženska in b) privilegirana bela Američanka brez tako imenovanih resničnih težav, zasluži spregovoriti o tem, kar jo zadeva, ne da bi se ob tem nenehno spotikala ob svoje občutke krivde. Zgornji citat se namreč nadaljuje: »Ne glede na to, kako trdo smo delali in kako daleč smo prišli, si še vedno toliko sil prizadeva dopovedati ženskam, da so naše skrbi malenkostne, naša mnenja nepotrebna, da nam primanjkuje teže, ki jo potrebujejo zgodbe za to, da bi postale pomembne. Da ni osebno pisanje žensk nič drugega kot vaja v nečimrnosti.«

Lena Dunham je ženska, ki ve, da biti ženska ni lahko, in ve tudi, da velja na to dejstvo izdatno opozarjati. Oziroma – ve, da ni lahko biti ona sama in da k temu nemalo pripomore dejstvo, da se ji ni uspelo roditi kot moški. »Bila sem zavistna do moških karakteristik, če ne kar do moških samih,« še zapiše in doda: »Ljubosumna sem na lahkotnost, s katero se zdi, da naseljujejo svoja profesionalna prizadevanja: odsotnost opravičevanja, neskončnega prilagajanja, da bi se prepričali, da je ljudem okrog njih udobno glede tega, kaj počnejo. Dejstvo, da so tako pogosto prosti ustrežljivostnih instinktov sem doživljala kot prekletstvo svojega ženskega obstoja.«

Od svojega prvega vidnejšega projekta, filma Tiny Furniture, prek Punc do avtobiografske esejistike Lena v ospredje postavlja lik, ki smo ga vajeni videti vse preredko: mlado žensko, katere glavni atribut ni njena lepota, pravzaprav celo pamet ne, njen glavni atribut je to, da – kot kakšen moški – obstaja kot človek nasploh. Kot nekdo, ki ga je zanimivo gledati in poslušati v vsej svoji kompleksnosti, tudi kadar je zoprna in videti obupno. Saj pravim, kot kakšen moški.

In ravno zaradi kategorije občečloveškosti Lenina umetnost seže dlje od zgolj feminizma. Ko so Punce, serija o življenju mladih Newyorčank za post-Seks v mestu generacijo in še vedno najbolj reprezentativen Lenin izdelek, leta 2012 otvorile prvo sezono, je namreč marsikateri gledalec (in zagotovo marsikatera gledalka), ki si je z dekleti delila zgodovinski kontekst in generacijsko podstat, dobil tisto, na kar je lakomno čakal: artikulacijo svojega začasnega, prekarnega, podnajemniškega življenja, v katerem nič ni gotovo, kaj šele stalno, stanovanja so majhna, službe so slabe, partnerstva (če bi se tovrstnim pol-odnosom sploh lahko tako reklo) onesrečujoča, edina stvar, ki lahko nagradi z občutkom varnosti, pa je prijateljstvo – pa še to zgolj takrat, kadar smo vsi udeleženi ravno dovolj distancirani od svojih lastnih težav, da lahko mimo njih občasno ošvrknemo tudi svojega bližnjega.

To je bil pomemben trenutek v zgodovini televizije. Pomemben zato, ker je dokazal, da med publiko obstaja veliko povpraševanje po nečem nepričakovanem: po resničnosti. Ljudje, siti izumetničenosti, so dejansko hoteli videti in gledati svoje življenje, na varni distanci stlačeno na zaslon katerekoli si že bodi elektronske naprave, ki so jo pač premogli. Svojo zmedo, svojo nemoč, svojo antipatičnost, cel komplet. In Lena Dunham je bila to sposobna ponuditi zato, ker jo je življenje priučilo, da je za nekatere ljudi tovrstna samoartikulacija morda edina možnost za preživetje.

Lena Dunham je namreč zgodba o nekem čisto posebnem uspehu, pri katerem neuspeh igra odločujočo vlogo. Je namreč mlada ženska, ki je vso svojo mladost preživela v prepričanju, da sreča in uspeh pritičeta samo a) spolno privlačnim ženskam ali b) moškim, nerodno je zgolj to, da si tudi ljudje, ki ne spadajo v nobeno od zgoraj naštetih skupin (tj. ona sama), vse, kar je na svetu lepega, še vedno želijo. In kaj zdaj? Ja nič, ko frustracija postane prevelika, je iz nje najpametneje narediti umetnost.

Lena je ena tistih umetnikov, ki se jim na vsakem koraku pozna, da so si svoje mesto v javni sferi izborili zato, da bi se pomirili s svojo zasebno. Ki so se zravsali s svojo potrebo po pozornosti in strahom pred tem, da si je v resnici ne zaslužijo, saj lepe stvari, kot so obleke, službe in razmerja, pritičejo samo drugim, boljšim. Tako ni nenavadno, da je top tema njenega ustvarjanja samopodoba in da gre na tem zeljniku iskati tudi njene najgloblje uvide. V Not that kind of girl tako lahko preberemo tudi: »Da s tabo ravnajo kot z drekom, ni zabavna igra ali transgresivni intelektualni eksperiment. Je nekaj, kar sprejmeš, na kar pristaneš in za kar se naučiš verjeti, da je zasluženo. To je tako preprosto. A tako zelo sem si prizadevala, da bi se zdelo zapleteno.« Če se Lena namreč na kaj spozna, se spozna na to, kako človek zatava v situacije in odnose, kamor lahko zatava samo človek, ki o samem sebi nima prav dobrega mnenja, in koliko energije človek porabi za to, da bi samemu sebi to prikril. A človek, ki pred samim sabo veliko prikriva, ne bo nikoli srečen, Lena Dunham pa se je nekje na svoji poti odločila, da na življenje brez srečnosti ne more pristati.

In tako je, ne prva in gotovo ne zadnja, naredila umetniški projekt iz svojega občutka nezadostnosti in neupravičenosti. To, da je Lena danes lahko vrhunska umetnica, uspešna podjetnica in mlada, spolno privlačna ženska v kakovostnem partnerskem razmerju, je v veliki meri odvisno od tega, da se je svojo anksioznost, neprilagojenost, luknje v samopodobi in obrambne mehanizme, ki so zašli s svojih poti, odločila iz življenja preseliti v umetniški projekt, kjer so potujeno lahko zaživeli svoje življenje, ne da bi se še naprej vmešavali v njeno. Kar ne pomeni zgolj tega, da je čudovito imeti zmožnost, da svoje šibkosti skozi umetnost izraziš in jih postaviš na ogled, temveč predvsem to, da šibkosti, kadar so reflektirane, artikulirane in nadzorovane, niso več šibkosti. So dokaz tega, da človekova moč in veličina rasteta na mestih, kjer se je bojeval in pogajal s samim sabo in da pogum resnično lahko vznikne šele tam, kjer je bilo prej najti strah.

V ospredje postavlja lik, ki smo ga vajeni videti vse preredko: mlado žensko, katere glavni atribut ni njena lepota, pravzaprav celo pamet ne, njen glavni atribut je to, da – kot kakšen moški – obstaja kot človek nasploh. Kot nekdo, ki ga je zanimivo gledati in poslušati v vsej svoji kompleksnosti, tudi kadar je zoprna in videti obupno. Saj pravim, kot kakšen moški.

Lena Dunham je ženska, ki je svoj proces samozdravljenja prodala kot izvrstno poslovno idejo in s tem sama sebi postala paralelni bildungsroman. Ali drugače: prek tega, da je sredi javnega prostora pod pogoji umetnosti uprizorila svoje odraščanje v radikalizirani podobi, se je iz njega lahko izlevila in postala polnopravna odrasla oseba, avtorica serije z izjemno visoko gledanostjo, pisateljica, feministična aktivistka, urednica spletnega medija Lennyletter, udeleženka v predsedniški kampanji Hillary Clinton in ženska, ki čisto resno razmišlja o tem, da bi, če bo njena endometrioza to dopustila, postala mati. Med tem ko Punce ta trenutek tečejo svoj peti in predzadnji epizodni krog, se Lena Dunham iz dvajsetletnice namreč spreminja v tridesetletnico. A naj vas ne zavede: Lena rada opozarja, da odraslost ni nekaj, kar se neopazno razvije za tvojim hrbtom med tem, ko nisi pozoren, temveč nenehno prizadevanje za to, da bi se stvari, na katere pretendiraš, a čutiš, kot da do njih nekako nisi upravičen, začele zdeti resnične.

S prihajajočo šesto sezono se Puncam izteče mandat. Lena Dunham je namreč našla mejo, za katero javno razčlenjevati samega sebe izgubi svoj smisel. Max, njen naslednji serijski projekt, tako namesto v tragikomičnosti naše neposredne resničnosti korenini v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in drugem valu feminizma. In kdo ve – morda v letih, ki prihajajo, ne bo zgolj podpornica tujih političnih prizadevanj. Ženska, ki ji je uspelo medijsko krajino prepričati, da njena zgodba šteje, namreč lahko doseže karkoli.

Nadaljevanka:
Punce, 5. sezona
Kje: televizija HBO
Kdaj: ob ponedeljkih ob 21. uri