Nogomet in rasizem

Obe najbolje organizirani slovenski navijaški skupini, Viole in Green Dragons, sta že tradicionalno znani po nestrpnih in rasističnih izpadih. Celo izobešanje neofašističnih simbolov na derbijih je postalo stalnica. Nogometna zveza Slovenije (NZS) je recimo ta mesec kaznovala navijače Olimpije, ki so razvili zastavo s slovansko svastiko, nekaj mesecev pred tem so navijači Maribora na tekmi razvili keltski križ in transparent, na katerem je pisalo »… stop migrantom«.

Številni evropski športni klubi pa medtem delujejo proaktivno. Nogometni zvezdniki in klubi zadnje leto zbirajo denar za begunce, pozivajo k strpnemu vedenju ali skrbijo za vključevanje beguncev in na pomembnejših tekmah pred začetkom nastopijo proti nestrpnosti. Tudi v Sloveniji se posamezne krovne organizacije načeloma trudijo v tej smeri. Iz nogometne zveze recimo odgovarjajo, da je del njihovega poslanstva tudi boj proti diskriminaciji. Ta politika naj bi se kazala v tekmovalnih in disciplinskih pravilnikih. »Tako je najstrožje sankcionirano vsako dejanje na tekmah pod okriljem NZS, ki spodbuja sovraštvo, nasilje, nestrpnost ali žalitve dostojanstva,« odgovarjajo in dodajajo, da ostajajo odprti za morebitne programe vključevanja migrantov v šport.

Toda pogled na spletno stran nevladne organizacije F.a.r.e. (Football Against Racism in Europe), ki se proti neenakosti bori z nogometom in ki po državah zbira podatke o projektih v podporo beguncem, pokaže Slovenijo v drugačni luči. V naši soseščini se množica nogometnih klubov ukvarja z vključevanjem beguncev. Na Hrvaškem so navijači Ultras beli angeli skupaj z begunci ustanovili Nogometni klub Zagreb 041, katerega glavni namen je boj proti diskriminaciji. V Avstriji obstaja pet nogometnih klubov, v katerih spodbujajo vključevanje beguncev, med njimi je tudi poseben klub, namenjen otrokom brez spremstva. Avstrijski klub FK Austria Wien pripravlja vsakotedenske treninge za begunce. Podobne pobude najdemo na Madžarskem in Slovaškem, kjer begunci igrajo v prvih ligah. V Sloveniji pa niti ene.

Še huje – znana je zgodba Erika iz Gane, ki je k nam pribežal, star 17 let. Njegova zakonita zastopnica za mladoletnike brez spremstva Melita Beber pripoveduje, da je bil v Gani zaradi svoje veroizpovedi trpinčen, ostal je brez staršev, in čeprav se je v letu in pol bivanja tukaj naučil osnov slovenščine in začel igrati nogomet pri Olimpiji, v prvi mladinski postavi, ima zaradi svojega statusa številne težave. Igra lahko recimo le na prijateljskih tekmah in ne sme na priprave, če te potekajo zunaj Slovenije. Za povrhu mu notranje ministrstvo, kljub drugačnim odločitvam upravnega in vrhovnega sodišča, že dvakrat ni odobrilo subsidiarnega varstva.

Kaj je narobe v Sloveniji? Sociolog dr. Mitja Velikonja pravi, da je »navijaška scena« zgolj svojevrstna odslikava razmer v širši družbi. Radikalni deli navijaških skupin po njegovem samo neposredneje, bolj grobo izrazijo tisto, »o čemer oblastniki mirno govorijo«. Z drugimi besedami, odgovornost za dejanja privržencev slovenskih Viol in Green Dragonsov nosita tudi »oblast« v nogometnih klubih in očitno še vedno preveč pasivna NZS.