Španski politični poker

Španija je še tri mesece po parlamentarnih volitvah brez vlade, saj nobeni stranki ne uspe, da bi si zagotovila 176 glasov za potrditev vlade v 350-članskem parlamentu. Volitve so dodobra premešale karte na španskem političnem prizorišču, kjer sta se v zadnjih desetletjih na oblasti izmenjavali Ljudska stranka (PP) in socialnodemokratska Španska socialistična delavska stranka (PSOE). Obema so številni nekdanji volivci odrekli podporo. Ljudska stranka je osvojila le 123 poslanskih sedežev, kar je najslabši izid po letu 1982. Tudi socialisti so pod vodstvom Pedra Sancheza dosegli najslabši izid v zadnjih treh desetletjih in imajo v parlamentu 90 sedežev. Sta se pa pojavili dve novi, upoštevanja vredni stranki. Največji preboj je uspel novolevičarskemu Podemosu (Zmoremo), ki ga vodi politolog Pablo Iglesias, saj je za stranko, ustanovljeno šele leta 2014, glasovalo več kot 20 odstotkov volilnih upravičencev in ji podelilo 69 poslanskih sedežev, 40 poslanskih sedežev pa je dobila prav tako nova, desnosredinska stranka Ciudadanos (Državljani).

Španska politika, vajena bipartitnega sistema vladanja, se je tokrat spoprijela z resnim izzivom vladanja v obliki večstrankarske koalicije. V nobenem taboru pa ne gre lahko, saj je pri sedanji razdelitvi političnih kart v državi volilna aritmetika zapletena. Marsikdo je pričakoval, da bo, tudi zaradi ponovitev gospodarske krize, nastala velika koalicija Ljudske stranke in socialistov, vendar so razlike med strankama prevelike.

Ključa za izhod iz španske politične krize nima v rokah socialist Sanchez, ampak španska levica s Podemosom na čelu.

Kralj Filip VI. je konec januarja mandatarstvo najprej ponudil Marianu Rajoyu, voditelju Ljudske stranke, ki je relativni zmagovalec na volitvah, vendar je ta hitro vrnil mandat, saj ga je podprla le njegova stranka. So pa sočasno socialisti in Državljani skovali pakt, sicer nenaraven glede na programe obeh strank, in Ljudska stranka je izgubila podporo Državljanov, edinega mogočega zaveznika. Januarja je Podemosov vodja Pablo Iglesias presenetil javnost s predlogom o »vladi sprememb«, ki naj bi jo vodil socialist Pedro Sanchez, sam Iglesias pa bi postal premierov namestnik v vladi, v kateri bi poleg socialistov in Podemosa sodelovale še manjše leve in regionalne stranke. Sanchez se takrat za njegovo pobudo ni zmenil, saj je upal, da bo lahko sam sestavil vlado z Državljani in manjšimi strankami. Vendar se je uštel, kajti regionalne stranke imajo oporišče predvsem v Kataloniji in zahtevajo referendum o samostojnosti te regije, o tem pa Sanchez noče niti slišati. Znašel se je v pasti, oba mogoča večja partnerja se izključujeta, Iglesias pa ga je kategorično opozoril, da če hoče vlado, »naj si ne prizadeva za sporazume, ki bi vključevali Podemos in Državljane«. Socialisti, med njimi se je vnel oster spopad tudi zaradi Sanchezovega podpisa dogovora z Državljani, seveda težko sprejemajo Podemosove radikalne pogoje za sodelovanje, kajti gibanje zahteva referendum o samostojnosti Katalonije, zmanjšanje proračunskega primanjkljaja s prestrukturiranjem dolga in povečevanje javne porabe z višjimi davki za bogate. Iglesias Sanchezu očita »izdajo socialističnih načel« in »kapitulacijo« pred Državljani. »Ne klanjajte se oligarhom, señor Sanchez,« ga je opozoril. »Pogajajte se z nami in nehajte poslušati sirene, ki vas bodo potegnile na dno morja.«

Za Sancheza bi bilo dovolj že, če bi se poslanci Podemosa vzdržali glasovanja o njegovi vladi, saj bi jo tako lahko skrpal in ohranil Državljane v njej. Toda Iglesias hoče biti v vladi, to je jasno povedal v dnevniku El Pais, ko je opozoril, da je pet milijonov volivcev podprlo socialiste (PSOE), šest milijonov volivcev Podemosa in sorodnih strank pa je zahtevalo temeljitejše spremembe. Ni zaprl vrat za pogovore s socialisti, kajti po njegovem je treba imeti občutek za resničnost in »odgovorno odigrati vlogo, ki jo od nas zahteva večina prebivalstva. Zato smo pripravljeni sodelovati v vladi.«

Toda znotraj Podemosa vsi niso zadovoljni s prevelikimi odmiki od programskih zahtev, kaj šele s sodelovanjem z Državljani. Voditelju nekateri očitajo barantanje, kakršno si je privoščil tudi Cipras v imenu Sirize, ko je privolil v sodelovanje s skrajno desnimi Neodvisnimi Grki.

Minulo sredo sta Iglesias in Sanchez znova sedla za pogajalsko mizo, vendar jima (še) ni uspelo uskladiti različnih pogledov na sodelovanje, še posebej ne na sodelovanje Državljanov v koaliciji. Iglesias celo zahteva, da se socialisti odpovedo sporazumu s to stranko. Sanchez je v precepu: če se odpove Državljanom, lahko oblikuje vlado s Podemosom in drugimi levimi strankami, vendar ti podporo vladi pogojujejo s katalonskim referendumom. Do 2. maja ima čas za pogajanja, če bo neuspešen, bodo šli Španci ponovno na volitve. Toda ključa do uspeha v rokah nima Sanchez, ampak španska levica s Podemosom na čelu.