»Če ne šimfaš slovenstva, nisi čisto ta pravi«

Literarna zgodovina je Emila Filipčiča - Fileta shranila kot ludista, zgodovina urbanih legend kot šumijevca, večina pa se ga verjetno spomni kot tistega, ki je z Markom Dergancem - Dergijem nekje v meglicah naše polpretekle kulturne zgodovine za Radio Študent skuhal kultno radijsko igro Butnskala, ki se je vmes prelevila v film, potem v strip, nazadnje pa še v gledališko predstavo. Vse, kar je kdaj napisal, raste iz korenine absurda, in zdi se, da bi imel Leteči cirkus Montyja Pythona dobre šanse tudi pri nas, če bi ga le zaupali Filetu. Na Dnevih slovenske drame v Kranju si je ravno ogledal premierno uprizoritev odrske različice Butnskale v režiji Vita Tauferja ter koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča. In kako se je imel?

Kako ste se imeli na premieri Butnskale?

Mater, dobro je bilo. Takole je: zelo dober začetek ima in zelo dober konec. Postavili so ogromno skalo in nastopajoči so res videti, kot da bi bili ena sekta. Videti so kot ljudje, ki se zbirajo, kot se ljudje danes tudi zares zbirajo. Eminenca je videti kot kakšen telovadni učitelj. Tudi telo je v igri, ne samo duh. Potem pa pride Fanči v vojaški uniformi in kar naenkrat je videti, kot da jim je šlo že od samega začetka samo za moč. Tako lepo se je začelo, tako zanimivo in skrivnostno je bilo. Pa kako se je končalo!