Še danes izbrisani

Ko je minuli teden ustavno sodišče (ponovno) zavrnilo ustavno pritožbo izbrisanega, s čimer je (ponovno) zavrnilo tudi možnost, da bi preverilo ustavnost zakonodaje, ki ureja položaj izbrisanih ali popravo krivic, se to ni zdelo nič nenavadnega. A nekoliko podrobnejši vpogled v zgodbo izbrisanega Dragana Đekića pokaže pravo sliko popolne odsotnosti empatije ustavnih sodnikov do najšibkejših, ki so že leta ujeti v pravnih formalizmih. Tudi ali predvsem zaradi ustavnega sodišča.

Dragan Đekić se je s starši iz Srbije v Slovenijo preselil, ko je bil star leto dni. To je bilo konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Od aprila 1971 je stalno prijavljen v Ljubljani, v Sloveniji. Prvih skoraj 24 let je v Sloveniji preživel kot enakopraven državljan tedanje SFRJ. Potem je bil, tako kot preostalih 25.670 državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, izbrisan iz evidence stalnih prebivalcev Slovenije. Njegov status še danes ni urejen, v Sloveniji je nezakonito, čeprav tu živi že vse življenje.

Status si je vmes že uredil, vsaj mislil je tako. Dovoljenje za prebivanje v Sloveniji je pridobil na podlagi sklenitve zakonske zveze, ki pa se je kasneje izkazala za nično. A tedaj je že potekel zadnji rok, ki ga je izbrisanim za povrnitev statusa določil poseben zakon. Slovenija ga odtlej (že dve leti) želi izgnati v Srbijo. Đekić sicer ima srbsko državljanstvo (dobil ga je ob rojstvu), nima pa tam »nikogar in ničesar«, kot je zapisal njegov zastopnik, nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. Po njegovem ni nobenega vprašanja, da je bil Đekić pahnjen v brezpravni in zaradi tega težak socialni položaj prav zaradi izbrisa: »Njegov pravni in socialni problem je po vsaki pravni in moralni presoji povzročila Slovenija, ne Srbija, zato ga je tudi dolžna reševati Slovenija, ne Srbija.«

Đekić pa ni edini izbrisan, ki še danes nima urejenega statusa, čeprav od nekdaj prebiva v Sloveniji. Takšna sta vsaj še Dušan Grahovac in Gani Redžić, ki danes »ilegalno« živita v mariborskem zavetišču za brezdomce in ju prav tako zastopa Krivic. Ter tudi »vsi tisti tisoči, ki na ureditev statusa še čakajo v Bosni, Srbiji …«, dodaja Krivic, ki vztraja, da je bila omejitev vlaganja prošenj za povrnitev statusa zgolj na izbrisane, ki živijo v Sloveniji, neustavna, triletni rok za vložitev vloge za povrnitev statusa pa prav tako. Ker se izbrisani s tem ločujejo na izbrisane, ki imajo nekatere pravice, in tiste, ki jih nimajo, čeprav je bil izbris za vse enako nezakonit. To pa je v neskladju z načeli pravne države in načelom enakosti pred zakonom.

In prav tu nastopi vloga ustavnega sodišča. Oziroma bi morala nastopiti. Le ustavno sodišče lahko ugotovi neustavnost zakonodaje, ki »rešuje« vprašanje izbrisanih, kot je to nekoč že storilo.

Krivic, se zdi, ne bo odnehal. Čeprav se ustavno sodišče vztrajno otepa izbrisanih, tudi ko gre za primere ljudi, kakršni so Đekić, Grahovac, Redžić in drugi.