Glasbenici, ki vam vzameta sapo

Na to, da tudi v svetu jazza obstaja neenakost med spoloma, je namigovalo že ime dogodka Ženske iz New Yorka. Si predstavljate, da bi v primeru moških ustvarjalcev dogodek naslovili Moški iz tu ali tam? Ja, podnaslov tokratnega dvojnega koncerta na serialki Cankarjevi torki, ki jo že leta pripravlja Cankarjev dom, bi lahko problematizirali z več vidikov, toda bržkone je bil namen organizatorja opozoriti prav na to nesorazmerno zastopanost ženskih ustvarjalk. Izvrstnih jazzovskih glasbenic sicer ni malo. Se pa res največkrat pojavljajo v vlogi solistk ali pa članic zasedb, ki jih vodijo njihovi moški kolegi. No, minuli torek smo se lahko prepričali, da se odlično znajdejo tudi v vlogi šefic bendov.

Čeprav bi glasbo tokratnih gostij težko pospravili v isti predalček, imata nekaj enakih izhodišč. Obe sta se predstavili s svojim triom, v katerem za ritem sekcijo skrbi moška naveza, vežeta pa ju tudi John Zorn in njegova cenjena založba Tzadik, pri kateri že dobrih dvajset let priložnost dobivajo avanturistično razpoloženi (ob)jazzovski posebneži. Obe glasbenici sta dejavni tudi na newyorški sceni, svoji glasbeni poti pa sta začeli na različnih koncih sveta.

Švicarska pianistka in skladateljica Sylvie Courvoisier se je tja preselila pred osemnajstimi leti in v tem času snemala in nastopala z glasbeniki, kot so Zorn, Ikue Mori, Joelle Leandre in njen življenjski partner, violinist Mark Feldman. Že iz teh sodelovanj je jasno, da jo zanima izrazno širok spekter muzik, dobršen del teh izkušenj pa zdaj križa v ustvarjanju s svojim triom, v katerem ob njej igrata še bobnar Kenny Wollesen in basist Drew Gress. Gre za izvrstno uigran trojec, ki spretno navigira med sodobno komponirano glasbo ter standardnim in svobodnjaškim jazzom. Pa najsi bo to v zanimivih harmoniziranjih ali pa z raziskovanjem neobičajnih zvokov, ki jih narekuje predvsem Curvoisier s sprotno preparacijo in posegi v notranjost klavirja. Lep dokaz tega, da tudi v klasičnem klavirskem triu še ostaja odprt maneverski prostor.

Podobno velja za (kalifornijsko) kitaristko Avo Mendozo in njen trio Unnatural Ways z basistom Timom Dahlom in bobnarjem Maxom Jaffejem. Ker je svoje igranje po študiju in sodelovanju s Fredom Frithom pilila ob glasbenikih z bolj rockovskim predznakom (Carla Bozulich, Nels Cline), je pričakovano trša, pravzaprav že punkovsko ostra tudi podoba njenega tria. To najbolj kroji prav Mendozova, ki v svojem pristopu uporablja že skoraj metalsko rifanje, tapkanje po strunah in predvsem zvočno raziskovanje z efekti, zankami ter odzvenom. Z njenim virtuoznim obvladovanjem inštrumenta smo v dobri uri slišali tako rekoč vse, kar lahko ponudi sodobna, avantovska kitarska glasba. Za nameček pa smo jo ob koncu slišali še v solistični bluesovski izpeljanki, ob kateri se je pojavil vtis, da glasbenico nekje za odrom spremlja manjši simfonični orkester.

Ja, z malce sprevrženo logiko – a le s sprevrženo – bi lahko dejali, da je včasih neenakomerna zastopanost ženskih glasbenic lahko celo prednost, saj to očitno botruje temu, da se morajo le še bolj truditi in dokazovati od moških kolegov. Zato predlagamo, da podoben dogodek prihodnjič raje naslovijo Glasbenice, ki vam vzamejo sapo.