Kritika / Mario Vargas Llosa: Prikriti junak

+ + +

Ko z užitkom rečeš ne

»Sprijazni se in ne poskušaj poravnati skrivljenega sveta, v katerem živimo. Mafija je zelo mogočna, infiltrirana je v vse mogoče, začenši z ministrom in sodstvom. Velik naivnež si, da se zanašaš na policijo. Ne bi me presenetilo, če bi bili vpleteni celo kifeljci. Kaj ne veš, v kakšni državi živimo, compadre?« svetuje poštenjakarju prijatelj. Poštenjakarju zato, ker po tem, ko dobi svarilo od mafije in ponudbo, da ga bo ona zavarovala, svoj nedvoumni odgovor objavi kar v časopisu. Postane medijska zvezda in vzor, čeprav je okolica tudi malo zaskrbljena zaradi njegovega izstopajočega dejanja. Vendar možak ve, da nihče, če ne on, da nikoli, če ne zdaj; da se je treba včasih izpostaviti neprijetnostim in strahu, delovati kratkoročno celo proti lastnim interesom in lagodju, če naj se družba prevetri.

Toda zgodba o prevoznem podjetniku, ki mu potem zažgejo pisarno in ugrabijo ljubico, je samo ena od dveh, ki se kasneje prepleteta v Llosovem romanu. Druga je o možaku, ki na stara leta poroči služabnico, da bi s tem razdedinil brezdelna in neodgovorna sinova, ta dva pa potem s pravom in grožnjami poskušata v času medenih tednov in odsotnosti doseči odlok o njegovi opravilni nesposobnosti. Pritiskajo na poročne priče in druge. Nevesta je sestra prevoznikove žene in potem so vsi skupaj, pod budnim in zoprnim očesom medijev, policije in pravdnikov. Vendar se vse razplete komedijsko, na ta izvor opozarjata tudi dvakrat po dva brata oziroma dvojčka, vendar je konec neproblematično srečen. Kar nekaj pripovednih linij se izgubi in ponikne, ena od njih recimo spominja na dogajanje v Mojstru in Margareti Mihaila Bulgakova, ko se pojavijo in morda vpletejo nepojasnljivo vsevedne sile. Samo zaradi njihove morebitne intervencije se vse lahko razplete tako nevprašljivo in dobrodejno za poštenjakarje in s pieteto, čeprav nepopustljivo, do mračne in koruptne strani.

Llosov pripovedni zamah uspešno preplete usode članov dveh družin, da bi bolj poudaril samoniklost upora proti splošnemu sprijaznjenju s kriminalom. Zastavi odločno, s kriminalnimi nastavki, potem pa žanrsko drsi proti komedijski izpeljavi. Ena od Llosovih značilnosti je tudi delna retrospektiva, ko nam začne pripovedovati o preteklih dogodkih, nas postavi v središče dogajanja, pri čemer pa so prehodi včasih ostri, nenapovedani, sicer pa je to roman, ki ne skriva, da agitira za pravo in junaško stvar, a pri branju se, žal, ne moremo izogniti občutku, da ne govori o razmerah v latinskoameriški državi, temveč o globaliziranem stanju sveta. Torej tudi o nas.