Kaj se lahko naučimo od Grčije?

Vodja grške konservativne Nove demokracije Antonis Samaras je v volilnem letu 2012, v času vročih volilnih obljub, veliko govoril o »ilegalnih imigrantih« in dejal, da so »ekonomski migranti« že kršili zakone, ker so v državo prišli nezakonito. Samaras je leta 2012 brezsramno zajahal rasistične in ksenofobne valove, dvakrat zmagal na volitvah in postal predsednik vlade. Ne za dolgo, pa vendarle. A leta 2012 se je v Grčiji zgodilo še nekaj veliko usodnejšega za politično sliko Evrope – neonacistična Zlata zora se je dvakrat zapored uvrstila v parlament in postala nekaj vsakdanjega. Kako je mogoče, da se je majhna militantna neonacistična organizacija v nekaj letih prelevila v eno najbolj priljubljenih političnih strank?

Konec leta 2011 je Zlata zora v anketah dosegla le odstotek podpore, nato pa je prišel ključni trenutek. Grški novinar Avgustinos Zenakos trdi, da so bili v medijih »ilegalni imigranti« oziroma begunci nenadoma označeni za največjo in glavno težavo, s katero se spoprijema grška družba. V začetku leta 2012 so nato mediji Zlato zoro predstavili kot protiutež levi Sirizi. Neonacistična stranka je seveda izkoristila položaj in je kritiki varčevalnih ukrepov dodala rasistični priokus, dodaja Zenakos. Vlada – Papademosova vlada narodne enotnosti, v kateri sta glavno vlogo igrali stranki Pasok in Nova demokracija, nekaj časa pa je bila v njej tudi nacionalistična stranka LAOS – je začela odpirati centre za imigrante. Zlata zora je še stopnjevala retoriko in samo sebe prikazovala kot borko proti priseljencem. V mesecih, ki so sledili, pa je začela deliti hrano revnim, a le če so lahko dokazali, da so Grki. Dimitris Psaras, velik poznavalec Zlate zore, pravi, da so prav mediji odigrali eno od ključnih vlog pri vzponu te stranke. Televizijski kanali in nekateri časopisi so pomagali širiti njeno propagando in so napihovali mit o njeni pomoči starejšim in onemoglim. Vse za večjo gledanost, je kritičen Psaras.

Beguncem so sledili anarhisti in njihovi skvoti. Pa sindikalisti in komunisti. In drugi.

Po volitvah, ko se je Zlata zora že drugič uspešno zavihtela v parlament, je avgusta nova vlada – po junijskih volitvah jo je sestavil konservativec Antonis Samaras – izpeljala velikansko čistko migrantov oziroma beguncev z atenskih ulic. V nekaj dneh so priprli več tisoč ljudi. Takratni minister za javno varnost Nikos Dendias je policijsko operacijo pospremil z besedami, da bo naval migrantov Grčijo spravil na kolena. Z drugimi besedami, pritrdil je Zlati zori, ki je priseljevanje kazala kot glavno težavo grške družbe. Kljub vladnim policijskim operacijam pa to za stranko ni bilo dovolj, z jurišnimi oddelki je šla v akcijo tudi sama. Sledile so nove akcije obeh, vlade in Zlate zore. Beguncem so sledili anarhisti in njihovi skvoti. Pa sindikalisti in komunisti. In drugi.

Zlati zori je s protimigrantsko držo (finančni krizi je pomagala nadeti rasistično masko), aktivizmom na terenu (npr. hrana samo za Grke) in teritorialnim bojem proti levici (jurišanjem na anarhistične skvote in onemogočanjem sindikalistov) uspelo, ker ji je takratna oblast, še posebej stranka Nova demokracija, dala proste roke. Vse do septembra 2013, ko je pod nožem zlatozoraša obležal raper in aktivist Pavlos Fisas. Takrat se je dvignilo močno antifašistično gibanje in oblasti prisilo k ukrepanju. Ukrepanje pa je sledilo tudi zato, ker je Zlata zora postala preprosto premočna. Postavilo se je vprašanje hegemonije na desnici. Vodilni člani Zlate zore so se tako za nekaj časa znašli za rešetkami, sojenje pa se vleče vse do danes.

Slovenija seveda ni Grčija in v politiki ter družbi ni zakonitosti, ki bi napovedovale, da se bo kaj podobnega zgodilo tukaj, če se je že tam. Pa vendar je mogoče videti nekaj skrb zbujajočih podobnosti. Obe državi je doletela ekonomsko-finančna kriza, Grčijo sicer hujša. Slovenca in Grka sta kriza in »zdravljenje« te krize ponižala, Grka sicer precej bolj. In v obeh državah imamo hujskače, ki skušajo prav tega Grka in Slovenca prepričati, da je zanj glavna nevarnost nekdo, ki je komaj »preplaval« – pa še to le, če je imel »srečo« – Egejsko morje.

In ko v Sloveniji gledamo poteze največje opozicijske stranke in zametke »slovenskih zlatih zor« v njeni senci, tam nekje na desnem obrobju (»ne levo ne desno« je pogosto govorica takšnih skupin), se je vendarle treba za trenutek ustaviti. »Skrajna sredina« je bila tista, tega ne smemo spregledati, ki je odprla Pandorino skrinjico tudi v Grčiji. Begunci kot številke, žica z rezili na meji, večja pooblastila vojski, zamisli o »zidu« na makedonsko-grški meji so tudi v Sloveniji politike zdajšnje vlade. Vlada Mira Cerarja s tem omogoča, da tudi skrajna desna stališča povsem vsakdanja izbira.

Sedanje razmere odlično povzame naslov prispevka Srećka Horvata Nisem rasist, ampak … črnci prihajajo! iz knjige What Does Europe Want? The Union and its Discontents, ki sta jo napisala skupaj s Slavojem Žižkom. Ko govorimo o fašizmu, in o njem moramo govoriti, je dobro imeti vselej v mislih tudi to, da je fašizem izjemno kompleksen fenomen, ki ima pogosto izrazite lokalne značilnosti. Vzpon Zlate zore se je začel na lokalni ravni. In šlo je »zgolj in samo« za ljubezen do domovine. Za domoljubje, za patriotizem.