Po sodni poti

Romska problematika, nelegalna romska naselja, oskrba s pitno vodo in izobraževanje, po dveh desetletjih in pol strategij, nacionalnih programov in resolucij ostaja bolj ali manj tam, kjer je bila. Na začetku. Razmere so, z redkimi izjemami, neurejene. Država se je iz reševanja teh vprašanj umaknila in ga prepustila lokalnim skupnostim. Kaj preostane romski skupnosti? So to tožbe zoper državo in lokalne skupnosti?

Pred slovenskimi rednimi sodišči, ustavnim sodiščem ter evropskim sodiščem za človekove pravice je vloženih več tožb, ki utegnejo dati vsaj jasnejše odgovore glede statusa romskih naselij, pravice do pitne vode in druge osnovne komunalne infrastrukture …

Na sodišču je recimo vložena tožba zoper Elektro Ljubljana, v kateri Romi iz enega izmed romskih naselij v Ribnici tožijo za dostop do električne energije oziroma proti odklopu te. Pred ustavnim sodiščem je zahteva za presojo ustavnosti zakona o graditvi objektov, saj se je upravno sodišče na pritožbo zoper rušenje romskih objektov odločilo, da mora najprej ustavno sodišče odločiti o zakonu, na podlagi katerega bo potem odločalo o rušenju ali nerušenju objektov v romskih naseljih.

Nedavno je krški romski svetnik Roman Jurkovič na ustavno sodišče vložil še pobudo za presojo ustavnosti dveh občinskih aktov in zakona o romski skupnosti. Ker je občinski svet občine Krško izglasoval, da se na mestu romskega naselja lahko zgradi elitna stanovanjska soseska, odločitev o ureditvi nastanitve za tam živeče Rome pa prepustil investitorju. Poleg tega je vložena tudi tožba zoper Slovenijo na evropskem sodišču za človekove pravice. Podali sta jo romski družini iz romskih naselij v Ribnici in Škocjanu zaradi kršenja najosnovnejše človekove pravice – pravice do dostopa do pitne vode.

Po mnenju Blaža Kovača iz Amnesty International Slovenije je obžalovanja vredno, da je treba s tako osnovno zahtevo, kot je zagotavljanje pravice do vode, oditi na sodišče za človekove pravice in da država tega že desetletja ni sposobna urediti sama. Podobno je, dodaja, tudi z drugimi vprašanji, ki se po desetletjih neaktivnosti države rešujejo na sodiščih. Ravno to je po Kovačevem mnenju bistvo težav z zagotavljanjem človekovih pravic romski manjšini: »Razmere na terenu so, kakršne so, prepogosto nespremenjene še iz časov nekdanje SFRJ, zakonodajalec pa je te izzive prezrl. Zaradi tega je edini način, da se razmere uredijo po sodni poti, saj lahko najvišja sodišča vsebinsko dorečejo nedoločna pravna pravila ali pa presojo predložijo ustavnemu sodišču. Prav to se sedaj dogaja, žal veliko prepočasi za ljudi, ki čakajo na odgovore.«