Kritika / M83: Junk

+ + + +

Osemdeseta leta so spet in. Zdaj verjetno porečete: »Pa saj so in že najmanj petnajst let.« Imate seveda prav, različnim obujanjem postpunka, novega vala in takratnih (plesnih) elektronskih muzik res ni videti konca. Toda zadnja leta smo priča zanimivemu obratu. Hipsterska mladež je iz naftalina začela vleči 80’s hitiče, tiste, ki so med privrženci prej omenjenih žanrov pogosto botrovali vihanju nosu in so vedno veljali za tarčo posmeha ter celo prezira. Saj veste, tiste skladbe s sluzasto-osladnimi terasa saksofoni, miamiviceovsko kičasto sintetiko in podobnim junkom, za katerega se je zdelo, da bo za vedno ostal na smetišču zgodovine. Ja, francoski – sicer v L. A. preseljeni – synthpoper in motor zasedbe M83 Anthony Gonzalez z naslovom svojega sedmega albuma Junk ne pušča dvoma, od kod je črpal navdih zanj.

Po prejšnjem albumu iz leta 2011, za katerega je bil celo nominiran za gremija za najboljši alternativni album, se ta obrat zdi kar pogumna poteza. Sploh sodeč po nekaterih prvih odzivih, v katerih mu očitajo domnevno ironiziranje 80’s kiča. Toda Gonzalezov trik je v tem, da pravzaprav ni naredil velikega obrata. Zvočna estetika je resda doživela preobrazbo, toda tega, da mu je blizu osladni pop osemdesetih let, ni pretirano skrival niti na prejšnjih ploščah. Zakaj tega niso slišali oziroma niso hoteli slišati ti, ki mu zdaj očitajo ironičnost, pa je drugo vprašanje. No, saj nekaj podobnega se je dogajalo že s ploščo Random Access Memories Gonzalesovih somišljenikov iz zasedbe Daft Punk, pa je potem postala ena najmarkantnejših plošč zadnjih vsaj desetih let. To seveda ne pomeni, da podobna usoda zdaj čaka ploščo Junk, če zaradi drugega ne, že zato, ker je izšla brez vsakršnega medijskega pompa. Na njej tudi ni hitovske skladbe, kot je bila Get Lucky Daft Punka, ali pa navsezadnje Midnight Run, ki je leta 2011 končala na prvih mestih med najboljšimi singli in skupini M83 na stežaj odprla vrata v mainstream. Toda privrženci elegantnega, nostalgičnega synthpopa zaradi tega ne bodo za nič prikrajšani. Še več, namesto da bi si album zapomnili le po eni uspešnici, bo vseh petnajst novih skladb gotovo glasbeno obarvalo marsikatero poletno večerno užitkarjenje. Vsaj tistim, ki nimajo predsodkov do lahkotnejših popevk.

Na prvi pogled se zdi, da je Gonzalez s ploščo Junk res precej tvegal. Po soundtracku za znanstvenofantastični blockbuster Pozaba (2013) s Tomom Cruisom v glavni vlogi, ki je zbudil precej zanimanja, bi se mirno lahko odločil za preverjeno formulo s prejšnjih albumov. Je pa hkrati res, da bi se mu tveganje, če bo album pograbilo trendovsko mlado občinstvo, lahko bogato obrestovalo. No, če nič drugega, je Junk še ena potrditev, da je pop osemdesetih let celo v svoji najbolj kičasti podobi pustil opazne sledi. V posodobljenih izpeljankah, kot se jih loti M83, pa deluje celo še prepričljiveje kot marsikateri pri poznavalcih bolj cenjeni rivajvl.