V mojih očeh

Celo otroštvo in najstniška leta smo se enkrat v letu odpravili v Srbijo in enkrat na Hrvaško, v Dalmacijo. Za prvomajske na sam jug Srbije, še južneje od Leskovca, v porečje Puste reke, v malo vas kod babe i dede, in poleti na Brač, v njegovo najglobljo uvalo, v mestece trinajstih genovskih obrambnih stolpov in belega kamna iz petrade, kjer sta živela nono in nona. Tipični prazniki in počitnice otrok iz mešanega zakona, katerim srbohrvaščina ni bila neki umetni, jezikovnopolitični koncept, ampak resničen in živ materni jezik in ki nas je Aleksander Tijanić tam nekje na koncu svojih dobrih let razglasil za tiste, ki bomo v bivši državi edini še sposobni normalnega razmišljanja. Če bi bilo res tisto, kar velja kot domnevno resnično danes, da je med Srbi in Hrvati stalno tlel ogenj nekega večnega sovraštva, ki ga je bilo mogoče držati pod nadzorom samo pod trdim nedemokratičnim podplatom škornja nadnacionalne Partije z ekskluzivno pravico vladanja, potem bi to sovraštvo med vsemi temi obiski tamo daleko in v ljepoj našoj moral vsaj zaslutiti, vsaj v skozi zobe oziroma v šepetu izrečeni kakšni pripombi na račun tistih tam drugih, bodočih vojnih sovražnikov. Pa ga nisem. Prav nasprotno.

Vse do konca osemdesetih, ko se je vse skupaj začelo – z zgodbami. Na primer s tisto o junaškem boju srbskih junakov na Kosovu, ko je ravno tako lepo in priročno prišla prav njegova 600. obletnica. Ali pa tista o hrvaških vitezih in od papeža okronanih kraljih, ki so že tam v sedmem stoletju s krvjo začeli pisati zgodovino Hrvatov in so si za svoje kraljestvo, že takrat davno, »ko so se po New Yorku še pasle koze in ovce«, izbrali ta najlepši kos Balkana, s središčem prav v Kninu, ki je meni kot mulcu, na vsakoletni poti do morja, ostal v spominu predvsem zato, ker v trafiki ni bilo mogoče dobiti Politikinega Zabavnika v latinici, cirilica pa mi ni ravno šla. Prav tistega leta 1989 je, tako piše v njegovi spletni biografiji, Vojislav Šešelj opravil 97 predavanj Srbom v izseljenstvu, predavanj, na katerih je denimo govoril o Hrvatih kot umetnem narodu in kot glavni oviri za vzpostavitev Velike Srbije, katere zahodna meja bi potekala po liniji Karlobag–Ogulin–Karlovac–Virovitica, za Albance s Kosova pa je imel v glavi načrt deportacije v breme Visokega komisariata za begunce Združenih narodov, ki naj jim najde prostor v kakšni večji in bogatejši državi. Tovrstne idiotizme, nizu katerih lahko dodamo še zanikanje obstoja črnogorskega, makedonskega in še katerega naroda, je še istega leta v ameriškem izgnanstvu živeči četniški vojvoda Momčilo Đujić (ki si je vojno slavo ustvaril boreč se »junaško« z ramo ob rami z Italijani, Nemci in ustaši, s katerimi je leta 1945 tudi enako herojsko bežal pred partizani prek Slovenije in Trsta), nagradil z absurdnim kronanjem Šešlja za četniškega vojvodo. Četniki, kakšni hudiča četniki, ti vendar ne obstajajo več, so samo prikazni iz partizanskih filmov, v katerih so se večinoma sadistično režali, nosili kučme z mrtvaškimi glavami in dolge brade ter govorili preproste enozložnice v stilu »pomoz bog junaci« ali pa »zaklao sam ga pa šta?«. In to se dogaja v letu padca Berlinskega zidu, ko so Scorpionsi vsake pol ure na radiu žvižgali Wind of change, mi pa smo pričakovali, da zapiha tudi proti nam in nam prinese še malo svobode in demokracije. Novica o Šešljevem četniškem ustoličenju se nam je zato takrat zdela podobno relevantna, kot se danes sliši objava, da je Damjan Murko izdal novo knjigo. Neumnosti pač, kdo ima čas za njih. Prepričan sem, da sem takrat, na enem od obiskov v Srbiji, o Šešljevem vojvodstvu nekoga slišal reči: »Ma budala bre, kakav vojvoda, kakvi četnici, kakvi bakrači.«

Strupene, a po mnenju haaških sodnikov ne preveč škodljive neumnosti, ki jih je in jih še vedno trosi Šešelj, imajo namreč čudno dosledno tendenco uresničevanja.

Problem pa je, da so ljudje na tem območju nagnjeni k temu, da se budalam in budalaštinam smejijo. In Šešlju so se družno smejali v Srbiji, kot so se avtorju domislice o kozah v New Yorku, Šimi Đodanu, smejali na Hrvaškem in še kakemu nacionalističnemu zabavljaču, ki jih ni manjkalo tudi med drugimi narodi. O Šešlju so si ljudje začeli praviti celo nekakšne urbane legende, recimo tisto o tem, kako je v zaporu končal zato, ker naj bi na Titovo čestitko, ki jo je prejel kot najmlajši doktor prava, »Čestitam doktore«, Šešelj odgovoril s »Hvala majstore«, s čimer naj bi namigoval na maršalovo ključavničarsko izobrazbo. Smešen in ne strašen je bil, ne glede na tragični kontekst že začetih oboroženih spopadov, celo takrat, ko je nase navlekel bodisi četniško bodisi vojaško maskirno opravo. Niti tista črna kučma z mrtvaško glavo niti tista olivno zelena baretka s srbsko trobojnico namreč v vsej zgodovini vojn na Balkanu na nobeni glavi nista bili videti tako groteskno kot na njegovi. V uniformi je bil videti (tragi)komično, kot nekdo, ki bi ga morali nemudoma, kot nesposobnega, oprostiti služenja vojske. Svoje zabavljaške verbalne eskapade je nadaljeval še dolgo po koncu vojne, vse tja do trenutka, ko mu je leta 2003 takratni premier Zoran Đinđić, ta redka svetla politična točka srbske polpretekle zgodovine, spakiral kovčke in ga poslal v Haag. Tja je odšel hrupno, v spremstvu trubaškega orkestra, ob solzah sedanjega premiera Vučića (!) in ob vzklikih podpore množice zvestih privržencev, ki pa niso bili tako glasni, da bi preglasili njegovo kletev, da je pred Srbijo še »krvava pomlad«. Z zabavljanjem naroda pred malimi ekrani je nadaljeval tudi med celotnim postopkom pred haaškim sodiščem, kjer mu ni bilo težko izreči niti najhujših vulgarnosti, kot je bila tista, da mu ga lahko sodniki samo še povlečejo. Šel je tako daleč, da je bilo zaradi njega sram celo drugega obtoženca generala Mladića, ki ga je označil za »kretena, ki sramoti srbski narod«.

Na koncu te četrt stoletja trajajoče črne komedije absurda in po več kot deset let trajajočem sodnem procesu je Šešlja očitno za neškodljivega norčka zgolj strupenega jezika razglasilo celo haaško sodišče samo. Ker kako drugače razumeti tisti del obrazložitve oprostilne sodbe, ki pravi, da je sicer morda pomenil nekakšno moralno avtoriteto članom svoje stranke, ki so se vključevali v prostovoljske enote, da pa jim po tej vključitvi v vojaško strukturo nikakor ni bil hierarhično nadrejen, zato ne more biti odgovoren za vojne zločine, ki so jih ti prostovoljci morda zagrešili v Vukovarju, Sarajevu, Zvorniku, Mostarju, Nevesinju in še kje. Ne glede na to, da se je med vojaki na bojiščih sprehajal v uniformi, oborožen in s poveljniško oficirsko torbico, je bil po mnenju haaških sodnikov očitno tam nekakšen od nikogar povabljen gost, party crasher, največ v funkciji dviganja bojne pripravljenosti in morale, kot kakšna Ceca ali neka druga zvezda Granda ali Pinka, nikakor pa kot kak relevanten vojaški faktor. Njegovi govori o izseljevanju Hrvatov z domnevno srbskih ozemelj naj ne bi imeli neposrednih posledic v realnem svetu. Zato ga je haaško sodišče oprostilo obtožb za vojne in zločine zoper človečnost ter ga kot svobodnega človeka izpustilo na prostost. Ostal je zvest svoji podobi in je takoj po vrnitvi na Instagramu objavil fotografijo sebe v krvavem predpasniku in z ogromnim nožem v roki, kako stoji pred zaklano svinjo, s komentarjem: »Opet koljem.«

Njegovi govori o izseljevanju Hrvatov z domnevno srbskih ozemelj naj ne bi imeli neposrednih posledic v realnem svetu?

Odločitev sodišča je načeloma treba spoštovati, še posebej sodišča, na katero je celotni regijon, kot se modno danes reče območju bivše države, prevalil prav vso odgovornost za soočanje s preteklimi vojnami in lastno odgovornostjo zanje in za vse v njih storjene zločine. Pod pritiskom mednarodne skupnosti so v vojni udeležene strani sicer poslale v Haag obtožence iz lastnih vrst, vendar ne kot kakšne izmečke naroda, kot gnila jabolka, pač pa kot heroje, za katerih oprostitev se navija skoraj tako močno kot za lastno reprezentanco. Seveda se na drugi strani enako srčno in glasno navija za obsodbe tistih drugih. Oprostilne sodbe tako štejejo kot goli v mreži nasprotne ekipe, obsodilne pa kot pobiranje žoge iz lastne. Kot v vsaki tekmi posledično vsaka ekipa kakšnega zabije in kakšnega dobi. Oprostilna sodba Šešlju se tako (podobno, kot je bila oprostitev generala Gotovine šteta kot gol v srbski mreži) šteje kot gol v hrvaški in bošnjaški mreži.

Avtogoli v resnici, vsaj kar se mene tiče.

Strupene, a po mnenju haaških sodnikov ne preveč škodljive neumnosti, ki jih je in jih še vedno trosi Šešelj, imajo namreč čudno dosledno tendenco uresničevanja, kar je katastrofalno vplivalo na podobo zemljevida mojih otroških in mladostnih popotovanj. Tako sem imel že na prvem povojnem potovanju na Brač, ko sem šel spet prek Karlovca in Knina, priložnost videti čisto realne in grozljive posledice Šešljeve ideje o meji Velike Srbije na liniji Karlobag–Ogulin–Karlovac–Virovitica, ko v mestecu Turanj na vhodu v Karlovac nisi mogel videti niti ene same pasje ute, kaj šele hiše, ki ne bi bil prerešetana kot gosto sito. V naslednjih letih pa so se mi prek medijev zvrstile še neštete podobe »humanih preselitev« pripadnikov tistega drugega naroda bodisi po cestah in blatnih poteh bodisi po bližnjici dolge cevi ali hladnega rezila kar naravnost v večnost. In ko je 12. marca 2003, med celodnevnim kolegijem ministra, moj takratni šef Slavko Gaber, zraven katerega sem sedel, dobil SMS-sporočilo o tem, da je bil v atentatu ubit Zoran Đinđić, mi je postalo jasno, da je bila tudi napoved krvave pomladi prej preroška kot prazna. In ker se je vsa ta nočna mora na Balkanu (ki z grožnjami svobodomiselnim režiserjem, igralkam, pevcem, novinarjem ter vedno novim postrojitvam mrkogledih fantov v temnih uniformah, enih z bradami, drugih brez, še kar traja) začela ravno z nacionalističnimi zgodbicami in zabavljanji, katerih nesporni šampion je Šešelj, je ta zaradi mene z vidika mednarodnega kazenskega prava lahko tudi nekriv (besedo nedolžen v tem kontekstu res težko zapišem), pa vendar lahko morda le na prste ene roke naštejem tiste, ki bi bili zanjo bolj krivi od njega.