Brazilija pred mehkim pučem

Zanimiv sestavek Héctorja Perla, profesorja latinskoameriških študij na Univerzi v Kaliforniji, nam razkriva precej neznano dogajanje iz ozadja številnih protestov in političnih sprememb v nekaterih državah latinske Amerike. Njegovo knjigo “Odpor sandinistične Nikaragve pred ameriškimi pritiski" bo junija letos objavila založba Cambridge University Press. V svojem prispevku Pearl pojasnjuje, zakaj mnogi menijo, da se Brazilija danes nahaja sredi "mehkega puča", ki ga izvajajo desne stranke v Braziliji.

Aktualen političen pretres v Braziliji namreč številni mediji v svetu prikazujejo zelo poenostavljeno. V medijih razkriti podatki naj bi dokazali, da je bil dolgoletni predsednik Brazilije Luis Inácio Lula da Silva vpleten v izplačevanje podkupnin v aferi, v središču katerega je državno naftno podjetje Petrobras, nekatere sledi pa naj bi vodile tudi do njegove varovanke in naslednice, predsednice Dilme Rouseff. Dima Rouseff je znana tudi po ostrih kritikah zunanje politike ZDA, še posebej po razkritjih o prisluškovanju njenim komunikacijam s strani ameriških tajnih služb, ki jih je novinarjem posredoval Edward Snowden. Prav zaradi teh obtožb o vpletenosti v korupcijo so poslanci že začeli s postopkom ustavne obtožbe oziroma "impeachmentom" zoper brazilsko predsednico. Ključno glasovanje bo v nedeljo in tako bi bila lahko legitimno izvoljena predsednica Brazilije zelo na hitro zamenjana. V Braziliji bi se lahko zgodil prevrat, ki pa ne vključuje ne vojske in ne prelivanja krvi, kar je bistveno za vsak "mehki udar."

Héctor Perl opozarja, da so dokazi zoper Dilmo Rouseff, ki je Lulo na mestu predsednika države zamenjala leta 2011, zelo "šibki", saj si celo tožilci nikoli niso upali obtožili predsednice, da naj bi bila vpletena v škandal. Sedanja predsednica Brazilije sicer nikoli ni bila tako popularna kot Lula, ki se je znašel v središču obtožb o pranju denarja. Obtožbe zoper Dilmo Rouseff so se zato zožile na trditve, da je "zlorabila" denar javnih bank za pokrivanje "lukenj" v državnem proračunu - kar je obtožba, ki bi lahko zadela kateregakoli današnjega politika. Kljub temu je predsednik spodnjega doma parlamenta sprožil postopek odpoklica predsednice države. Opozicija ji očita tudi, da je z imenovanjem Lule na visoko politično funkcijo želela zaščititi pred obtožbami, vendar tudi te obtožbe niso dokazale vpletenost predsednice v afero "Petrobras". Postopek zoper Dilmo Rouseff bi bil lahko uspešen v primeru, če bi za predlog glasovalo več kot dve tretjini poslancev.

Pri tem prav tako ni skrivnost, da so države z levimi vladami v latinski Ameriki že dalj časa resen problem za ZDA. Luis Inácio Lula da Silva je bil v Braziliji tako popularen, da ga je Neewsweek opisal kot "najbolj popularnega politika na Zemlji", njegova Delavska stranka pa je bila tudi zato 13 let vodilna stranka v državi. Njen program je bil usmerjen na zmanjševanje socialnih razlik, to pa je v eni od držav z največjimi socialnimi razlikami počela zelo uspešno. Ko pa je pod težo škandalov vlado zapustila stranka PMDB, je to nevarno ogrozilo ne samo položaj predsednice, pač pa tudi program zmanjševanja socialnih razlik, ki ima resne težave tudi zaradi inflacije in recesije.

Tudi zato ima poskus odstavitve brazilske predsednice večjo notranjepolitično in geopolitično težo, kot se zdi na prvi pogled. Lula in sama Dilma Rouseff sta desne stranke, ki vodijo proteste zoper oba obtožila zaradi "konspiracije proti legitimni vladi" njihove politične poteze pa enačita s "poskusom državnega udara." Tudi zato je v začetku aprila na tisoče pristašev Dilme Rouseff skandiralo "ne bo državnega udara."

Héctor Perl opozarja, da je to, kar se dogaja v Braziliji del širše strategije desnih strank v regiji ter da se pri tem uporabljajo številne taktike - od institucionalnih ter dovoljenih do nedemokratičnih in prikritih. Podobne prakse so bile očitne že v Paragvaju in Hondurasu, Boliviji, Ekvadorju, El Salvadorju in Venezueli. V brazilskem primeru je poleg neobstoječih dokazov zoper Dilmo Rouseff zanimivo tudi to, da je predsednik parlamenta Eduardo Cunha, ki vodi postopek zoper predsednico države, v "Panamskih dokumentih" sam razkrit kot prejemnik podkupnin s strani multinacionalke vpletene v škandal Petrobras. Nekaj podobnega velja tudi za mnoge druge desne politike, ki si želijo padce Dilme Rouseff in jo obtožujejo, čeprav so sami razkriti kot vpleteni v korupcijske škandale. Takšne obtožbe zoper predsednico so zato dokaz "dvojne morale", vendar so zaradi ustavne ureditve v Braziliji kljub temu postale del legalne pravne orožarne, uporabljene v napadu na predsednico države.

Ob tem pa se desne stranke zelo očitno poslužujejo tudi drugih tehnik, od prisluškovanja, kraj spiskov donatorjev, instalacij vohunskih programov na računalnikih tekmecev, do lažnih napadov in širjenja neresničnih trditev preko socialnih omrežij. Analize so pokazale, da je bila tehnika kreiranja lažnih osebnih spletnih strani zaradi zavajanja javnosti reden del spodkopavanja kandidatov v Nikaragvi, Kolumbiji, Kostariki, Mehiki in drugih državah.

V Braziliji je na primer sodnik, ki je zahteval prisluškovanje med Lulo in Dilmo Rouseff tudi takoj javnosti razkril vsebino prisluhov, na socialnih omrežjih pa so se takoj zatem pojavile predelane verzije prisluhov, iz katerih je bilo videti, kakor da naj bi bila tudi predsednica države vpletena v škandal. Nedavna zgodba zgodba iz Bloomberga "kako z računalniškimi prevarami dobiti volitve" je pokazala, da vse to niso samo "teorije zarote". Mednarodni računalniški heker Andres Sepulveda je sedaj soočen z zaporom, saj je bil vpleten v številne kampanje desnih strank na volitvah v latinski Ameriki. Zoper socialistične vlade v Latinski Ameriki so uporabili množico posebnih računalniških in psiholoških orodij, vse pa kaže, da se podobna kampanja sedaj izvaja tudi v primeru poskusa odstavitve Dilme Rouseff.