Prosta trgovina škodi revnim v industrijskih državah

Trgovina načeloma zagotavlja večjo gospodarsko rast, spremni pa delitev v državi. Pokazalo se je, da je vpliv proste trgovine na rast majhna, njen vpliv na delitev pa velik. V industrijskih državah to škoduje najrevnejšim, ameriški Nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz pravi v pogovoru za Die Zeit. Podatki nedvomno kažejo, da prosta trgovina ne koristi vsem prebivalcem države.

»Do zdaj smo verjeli da s trgovino sicer ljudje v panogah, kjer se poveča uvoz, izgubijo službo, dobijo pa zaposlitev v izvozni industriji. Tako preprosto to ne drži,« razlaga Stiglitz. Študija Inštituta za tehnologijo v Massachusettsu (MIT), ki so jo izvedli na območjih v ZDA, kjer so zaradi poceni uvoza s Kitajske ukinili industrijo, kaže, da se je tam zaposlenost zmanjšala, padle so tudi plače. Tudi v ZDA kot celoti se življenjski standard znižuje, slabša se zdravstveno stanje ljudi, krajša se tudi pričakovana življenjska doba. Realni prihodek običajnega delavca je danes nižji kot pred 60 leti. To je po Stiglitzevih besedah katastrofa. Ljudje krivca za to vidijo v globalizaciji in bankirjih. To je sicer preveč enostavno, a delno tudi drži. Položaj se jim je poslabšal zaradi trgovine.

Bi bil položaj ljudi danes boljši, če ZDA ne bi sklenile nobenega sporazuma o prosti trgovini? »To je težko vprašanje. Položaj bi zagotovo bil boljši, če bi imeli aktivno politiko varstva okolja. V tem primeru bi imeli manj poražencev in več zmagovalcev,« je na to vprašanje, ki je zaradi sporazuma TTIP pomembno tudi za članice EU, diplomatsko odgovoril Stiglitz. Pojasnil je, da mu za zanesljiv odgovor manjkajo podatki. Gotovo pa je bila napaka narediti toliko poražencev. To bi bilo mogoče preprečiti, a predsednikov Georga Busha in Baracka Obame to ni zanimalo.

Najbolj sporni del sporazumov o prosti trgovini, tudi TTIP, je mehanizem za zaščito vlagateljev (ISDS), ki tujim podjetjem omogoča, da lahko tožijo države pred zasebnimi arbitražnimi sodišči. Stiglitz razlaga, da so ZDA v sporazum o prosti trgovini mehanizem ISDS prvič vključile v času, ko je bil predsednik Bill Clinton. Takrat o tem ni bilo razprave, ker se ni nikomur sanjalo, kaj to pomeni. Če je to kdo le vprašal, je dobil odgovor, da ta mehanizem zagotavlja, da v tako problematičnih državah, kot je Mehika, ne bo mogoče preprosto zaseči ameriškega premoženja. Danes vemo, za kaj v resnici gre.

Zato bi morali del o zaščiti vlagateljev po mnenju Josepha Stiglitza črtati iz sporazuma TTIP. Ni pa prepričan, da bi kongres potrdil TTIP brez tega mehanizma, ker ga hočejo podjetja imeti za vsako ceno vključenega v sporazum. Je pa tudi možnost, da bo TTIP padel iz drugih razlogov. V ZDA večina politikov v demokratski stranki že ugotovila, da je treba sporazume o prosti trgovini spremeniti, velika večina politikov v republikanski stranki pa trgovini nasprotuje iz nacionalističnih razlogov. »Smo v času, ko vedno bolj jasno občutimo, da stara zgodba, da trgovina avtomatsko vsem zagotavlja koristi, ne drži,« razlaga Stiglitz.

Davčne oaze, kot je Panama, pa po njegovem prepričanju nimajo nič z globalizacijo, pač pa s korupcijo. Panamski dokumenti kažejo, da je globalizacija vedno mešanica preproste ideologije in odprte korupcije. Mnogi ljudje so preprosto verjeli, da so neomejena mobilnost in neomejeni trgi preprosto dobri. Banke so podpirale odprte trge dokler so imele do tega koristi. Potem je prišla finančna kriza in potrebovale so velike državne pomoči. Banke so zelo prilagodljive.

Kdo pa je odgovoren, da je denar mogoče tako zlahka skriti v državah s podjetji poštnimi nabiralniki? Stiglitz: »To je bilo omogočeno iz enega samega razloga: utaja davkov in izogibanje zakonom. Kateri razumni človek bi ustvaril davčni sistem in hkrati premožnim omogočil prenesti denar v tujino, da jim ne bi bilo treba plačati davka? To vendar počnejo le vlade, ki jih vodijo bogati.«