Kritika / Preden se zbudim

zadržan +

Otroka nikar!

Ko gledate grozljivke, imate občutek, da so bile ustvarjene za družine. In to dobesedno: grozljivke so ustvarile družine. V obeh smislih: grozljivke so bile tiste, ki so ustvarile družino – in družina je bila ta, ki je ustvarila grozljivke. Če ne bi bilo družine, ne bi bilo grozljivk. Če ne bi bilo grozljivk, ne bi bilo družine.

Samo pomislite: družino vsi nenehno strašijo – institucije, politika, centri za socialno delo, referendumi. Družini neprestano kričijo, da ni prava, da razpada, da izginja – otrok mora imeti očeta in mater. V šokerju Preden se zbudim imate par (Kate Bosworth & Thomas Jane), ki izgubi otroka, drugega pa ne more več koncipirati, zato sklene, da ga bo posvojil. In res, sanje se jima izpolnijo, saj v njuno hišo pride Cody (Jacob Tremblay), osemletni deček, luštkan, ljubek, zvedav, bister poba, ki pa ima le en problem: ne more zaspati. Še huje: ne upa si zaspati. To, kar sanja, se namreč izpolni. Kar pomeni, da ima kopico problemov – precej več kot bi jih lahko razrešila družina, če bi bila tankovska brigada. Ko mali, ki prihaja iz Sobe, sanja metulje, je okej, toda čakajte, da začne sanjati sina svojih novih staršev in da družina postane to, kar je: omara, iz katere padajo okostnjaki. Otroku je težko pojasniti, zakaj nima očeta in matere. Zapoved, da mora imeti očeta in mater, pa vse skupaj le še poslabša.