Kritika / Lovec: Zimska vojna

zadržan +

Zima fantazije.

Glas naratorja, očitno Liama Neesona, nam uvodoma pove: preden se je zgodilo to, kar ste videli v Sneguljčici in lovcu, se je zgodilo to, kar boste videli zdajle. Ja, film Lovec: Zimska vojna je nadaljevanje Sneguljčice in lovca.

Tu je ledeno kraljestvo (spomin na Frozen), tu je zlobna kraljica Ravenna (Charlize Theron), tu je mišičasti, atletski, neustrašni bojevnik, ki ga igra Chris Hemsworth (spomin na Thora), tu so robustne “srednjesvetne” bitke (spomin na Gospodarja prstanov), tu so parfumski kostumi, zrcala (spomin na Zrcalce, zrcalce) in pritlikavci (še en spomin na Gospodarja prstanov) – oh, in ironično, reči, ki so se zgodile že v Sneguljčici in lovcu. Kar seveda pomeni, da je Lovec oboje, nadaljevanje in predzgodba. Ali bolje rečeno: Lovec je nadaljevanje, čigar prihodnost je že preteklost. Zato ne preseneča, da je “problem”, ki pesti kraljestvo, le anticipacija problema, ki pesti sodobno afriko: otroci-vojaki. Freya (Emily Blunt), Ravennina mlajša sestra (spomin na Zlohotnico), ki jo je izguba otroka prelevila v zavojevalsko, strupeno, maščevalno, neogotsko “ledeno kraljico”, namreč oznani, da je ljubezen greh in da je treba otroke odrešiti: če ne more imeti otrok, bo imela pa vojsko! In vse otroke tega kraljestva potem prelevi v vojake, alias “Lovce”. Girl power! Nekatere pravljice se uresničijo, pravi narator. Saj. Lovec ni fantazijski film, ki skuša opozoriti na pereče probleme sodobnega sveta (otroci-vojaki, otroške znojilnice, “severni” imperializem ipd.), temveč spektakel (Sneguljčico zamenja superjunaška Jessica Chastain kot spomin na Pogumno), ki opozarja, da je brez idej in brez fantazije, saj izgleda le kot nadaljevanje fantazijskih hitov zadnjih let. Meje njegovega sveta so fantazije drugih filmov, celo Petdesetih odtenkov sive.