Kritika / Okus življenja
An, 2015
Naomi Kawase
za
Življenje je sladko.
Po vseh depresivnih filmih o depresivnih časih je pred vami optimističen film o depresivnih časih. Preprost, eleganten, nevsiljiv – kot tisočinprvo potovanje na Japonsko. Sen (Masatoshi Nagase), mrk, zategnjen, kisel moški redkih besed, čisti poker face, ima ulično štacunico, v kateri prodaja palačinke – precej rutinsko in hladno. Brez iskre v očeh, brez nasmeha. Potem pride Tokue (Kirin Kiki), ostarela žensko, kupi palačinko, jo poje in pohvali, a doda, da manjka pravo, okusno, sočno polnjenje. Bi me zaposlili, ga vpraša. Ne, odvrne Sentaro, ne da bi jo pogledal. Toda ko preizkusi njeno polnjenje, si premisli. Palačinke dobijo sočen nasmeh, posel zacveti, življenje pa dobi vonj, barvo in okus. Sen postane zen. Eksperimentiraš s hrano – in življenje se ti spremeni na bolje. Če so za kaj dobri vsi ti kulinarični resničnostni šovi in filmi, v katerih kulinarika nastopi kot pot do odrešitve, potem so dobri zato, ker ljudi silijo v eksperimentiranje s svojimi življenji. To so male revolucije, toda revolucije, ki se začnejo v kuhinji, se ne končajo v kuhinji.
(Kinodvor)
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.