Bitka za New York

Če bi Hillary Clinton izgubila volitve v New Yorku, bi se lahko obesila, toda tudi njena zmaga ni bila ravno zmaga – v New Yorku, ki je njena država (8 let je bila senatorka), je namreč komaj prehitela Bernieja Sandersa, svojega demokratskega tekmeca. Le za nekaj odstotkov. Za primerjavo: Donald Trump, drugi Newyorčan, je svoja republikanska tekmeca, Teda Cruza in Johna Kasicha, zmlel v sončni prah. Kar govori o tem, da Sandersu moralni, politični in psihološki kapital še vedno raste in raste.

Ko je predvolilni cirkus prispel v New York, je bilo jasno, da bo frčalo perje, da bo tudi na demokratski strani vljudnosti konec in da bosta Hillary in Sanders, kandidata za predsedniško nominacijo demokratske stranke, končno snela rokavice. V predvolilnem soočenju sta kričala drug na drugega, še malo, pa bi se stepla. Na vsak način sta hotela pokazati, da je med njima velika razlika. Sanders bi spremembe: višjo minimalno plačo, višjo obdavčitev bogatih, krotenje korporativnih ekscesov, omejevanje Wall Streeta ipd. Clintonova bi status quo. Sanders bi spremenil sistem, ki bogati le elite. Clintonovi se sistem ne zdi sporen.

Toda na odru, pred TV-Ameriko, nista stala le dva različna kandidata, temveč dva povsem različna svetova: Sandersovo kampanjo financirajo male donacije milijonov in milijonov ljudi, kampanjo Clintonove financirajo velike donacije magnatov, korporacij, Wall Streeta, finančnih elit. Kdo tu igra vlogo elit (1 %) in kdo vlogo ljudstva (99 %), je bilo očitno. Prav to, da lahko elite z »donacijami« kupujejo in podkupujejo politike, govori o tem, kako zelo zavožen je sistem.

Kdo izgleda bolj predsedniško: ta, ki jo financirajo elite, ali ta, ki ga financira ljudstvo? Kdo več dolguje ljudstvu: ta, ki jo financirajo elite, ali ta, ki ga financira ljudstvo? Kdo več dolguje elitam: ta, ki jo financirajo elite, ali ta, ki ga financira ljudstvo? Odgovor je lahek.

Pa vendar je bilo vnaprej jasno, da bo ta, ki bo osvojil New York, v očeh volivcev izgledal bolj predsedniško kot ta, ki bo New York izgubil. Kdor dobi New York, dobi 291 delegatov in velik psihološki kapital, ki zmagovalcu poveča legitimnost, upravičenost, izvoljivost. New York je politično, volilno, simbolno tako velik, da spremeni percepcijo, kar je vedel že Frank Sinatra, ko je – v slovitem štiklu New York, New York, newyorški himni – pel: »If I can make it there, I’ll make it anywhere. It’s up to you, New York, New York.« Če uspeš v New Yorku, uspeš povsod. Tu postaneš »king of the hill«, ja, »top of the heap«, ja, »A-number-one«, ja, »top of the list«. V New Yorku, ki nikoli ne spi, se vse malo – »little town blues« – stali. Ostala je le bitka za New York, ki pa je imela status bitke za Ameriko. Kdor bo dobil New York, bo dobil Ameriko, so ponavljali.

Ni vojne, ki je Hillary ne bi ljubila

Kar je presenetljivo, če pomislite, da so sredi lanskega leta, ko se je kampanja začela, vsi napovedovali, da se bo Hillary sprehodila do predsedniške nominacije demokratske stranke. Kot da je Bela hiša nekaj, kar se deduje. Kot predsedniška funkcija v Severni Koreji. Le najavila bo predsedniško kandidaturo, pa se bodo vsi drugi razbežali! Kar se je v nekem smislu tudi zgodilo: vsi so se razbežali – razen Sandersa. Toda Bernieja so imeli vsi le za popolnega eksota, malega zajedavca, vaškega norca, klovna, ki bo hitro omagal in odpadel – le kdo mu bo dal denar, če nima nobenih možnosti? Kdo sploh je? Saj ga nihče ne pozna? Pa še socialist. Po dveh tednih ne bo imel več niti za avtobusno vozovnico!

Vsi pa so spregledali to, kar je bilo povsem očitno: da je teren za Sandersa že pripravljen, da so torej sla po alternativi, averzija do elitnega »enega odstotka«, moralni kontekst politične revolucije in vsa predvolilna infrastruktura – produkt vstajniških bojev gibanja »Okupirajmo« – že obstajali in kar klicali nekoga, kot je Sanders, ki je poletel in še vedno leti. Pred bitko za New York je slavil v sedmih zveznih državah zapored, s čimer je zbral tolikšno količino psihološkega kapitala, da se bo zlahka sprehodil do predvolilne konvencije demokratske stranke, na kateri ga čaka zadnja bitka, spopad s Clintonovo, ki bo do tedaj morda osvojila absolutno večino glasov oz. delegatov (2383), toda sondaže bodo kazale, da ima Sanders precej višjo podporo od nje, da mu zaupa več Američanov kot njej in da ga Američani nasploh vidijo v bistveno pozitivnejši luči kot njo. Kar bo delegate, ki bodo glasovali na konvenciji, postavilo pred strašno dilemo: naj dajo svoj Hillary, katere čas je odšel, ali Sandersu, čigar čas je prišel?

Psihološki, moralni in človeški kapital, ki ga je Sanders prižgal in potegnil za sabo, je preprosto prevelik, da bi smel propasti.

Ne spreglejte pa niti tega, da so Sandersu odriv, polet in doskok olajšali drugi kandidati. Pomislite le na njegovo neposredno tekmico, za katero Alexander Cockburn in Jeffrey St. Clair, urednika revije CounterPunch, pravita: »Po vietnamski vojni ni bilo vojne, ki je Hillary Clinton ne bi ljubila.« Ko je bila prva dama, je navijala za Natovo bombardiranje Beograda in za represivnejšo kazensko-kaznovalno zakonodajo, ki se je, kot vemo, prelevila v pravo vojno proti nebelcem (v ječah je disproporcionalno veliko Afroameričanov in Latinskoameričanov), ko je bila senatorka, je navijala za vojno proti terorju ter za napada na Afganistan in Irak, ko je bila zunanja ministrica, pa je navijala za puča v Hondurasu in Ukrajini ter za napada na Libijo in Sirijo.

Ergo: navijala je za vse, kar je destabiliziralo Bližnji vzhod in svet. Navijala je za vse, kar je ustvarilo Islamsko državo, za vse, kar je ustvarilo teror 2.0, za vse, kar je ustvarilo največje humanitarne katastrofe po II. svetovni vojni.

Obenem pa je mirno dvorila Wall Streetu in plutokraciji ter za velike denarje predavala vodilnim kadrom banke Goldman Sachs, ki je pomembno pripomogla k destabilizaciji finančnega sistema in izbruhu krize. Očitno ni katastrofe, ki je Hillary ne bi ljubila. Še več: katastrofe ljubi tako, kot mati ljubi otroka. Hillary ni nasprotovala nobeni privatizaciji javnih storitev in javnega življenja, nobenemu napadu na skupno dobro, nobenemu nižanju civilizacijskih standardov in nobenemu privilegiju finančnih elit, a se predstavlja za žensko iz ljudstva.

Pa poglejte na drugo stran – Trumpovega neposrednega tekmeca. Kako si Ted Cruz razlaga svet? Kaj bi bilo za ljudstvo dobro? Tole: abortus bi prepovedal. Absolutno. Ženska mora roditi, pa naj bo posiljena ali žrtev incesta. Kot pravi Heather Digby Parton (Salon), Cruza ne moti, če 12-letna deklica rodi svojo lastno sestro. Dalje: kontracepcijo bi prepovedal. Dalje: poroke istospolno usmerjenih bi prepovedal. Ker tako piše v Bibliji. Ženska se mora poročiti z moškim. Zakon je svet. Kar je mož, je žena. Bog bi moral biti v vsaki ameriški prisegi in zaobljubi. Podton njegove filozofije je na dlani: ustavo je treba uskladiti z Biblijo. Kogar ni transformiral Jezus, ni pravi Američan, zato bi iz Sirije sprejel le krščanske begunce. Masturbiranje je primerjal z bigamijo. Še več: masturbiranje je kot seks s prostitutko.

Z eno besedo: Ted Cruz hoče to, kar hoče Islamska država – ljudstvo odpeljati v teokracijo. Ni čudno, da je njegov oče, pridigar Rafael Cruz, ki velja za krščanskega fundamentalista, prepričan, da je Bog Teda poslal zato, da bi lahko Ameriko prelevil v teokracijo. Ljudstvo komaj čaka.

Ko je National Enquirer »razkril«, da je Cruz v resnici serijski prešuštnik, so vsi le zamahnili z roko: nalagajo! A pomislite: mar ni prav za ultrakonservativce, fundamentaliste in teokrate tipično, da ne morejo živeti v skladu s postavami, ki jih oznanjajo? Največje oznanjevalce »bibličnega« seksa vedno dobijo pri ilegalnem seksu. Ne morejo se zadrževati. Ali bolje rečeno: ne morejo zadrževati užitka v svojem prepovedovanju užitka. Nekaj perverznega je v tem. Zato ne preseneča, da se je v Cruzovem predvolilnem oglasu pojavila fotografija razgaljene Melanie Trump.

Trump kot spletni efekt

Demokratski stranki se je zgodilo nekaj takega kot republikanski stranki. Jeb Bush, brat dvakratnega ameriškega predsednika Georgea W. Busha, naj bi se sprehodil do predsedniške nominacije republikanske stranke. Ja, kot da je Bela hiša nekaj, kar se deduje. Toda Jeb je hitro odpadel, v ospredje pa je bušnil Donald Trump. Vsi so ga imeli le za popolnega eksota, malega zajedavca, vaškega norca in klovna, ki bo hitro omagal in odpadel. Tu ni bilo vprašanje: kdo mu bo dal denar? Ker je bogat. Temveč: kdo mu bo sploh verjel? Tu ni bilo vprašanje: kdo je ta Trump? Ker ga vsi poznajo. In prav zato, ker ga vsi tako dobro poznajo, so pričakovali, da ga ne bo nihče jemal resno in da se bo slej ko prej samouničil. Pa se ni. Potem so mislili, da ga bo odpihnilo, če mu bodo rekli, da je rasist, šovinist, islamofob in fašist. Pa ga ni. Ravno nasprotno: s tem je dobil v jadra veter, ki ga je potegnil na vodilni položaj in ki ga bo takšnega, vodilnega, pripeljal tudi v Cleveland, na republikansko predvolilno konvencijo.

Tako kot pri Sandersu so tudi pri Trumpu vsi spregledali to, kar je bilo povsem očitno: da je teren zanj že pripravljen, da je torej rasistična, ksenofobična, nativistična, protiimigrantska, etnokratska klima, ki jo je zadnja leta kovalo »patriotsko« belsko gibanje Tea Party, že obstajala in kar klicala nekoga, kot je Trump, ki je moral le izreči »ključne« besede. To je bilo vse. In tisto čudovito teapartijsko ljudstvo, ki mu je vseeno, kaj je res in kaj ne, se je prižgalo.

Kaj je realnost in kaj ne? Koga briga! Trump lahko reče, da je lastnik Empire State Buildinga (kar je rekel), pa četudi ni. Lahko reče, da ni nikoli bankrotiral on, temveč le njegova podjetja, pa si s tem nihče ne beli glave. Reče lahko celo, da imajo borci Islamske države boljše orožje kot ameriški vojaki, ker na bojiščih ameriško orožje zaplenjajo mrtvim ameriškim zaveznikom, pa se nihče ne vpraša: kako imajo lahko borci Islamske države boljše orožje od ameriških vojakov, če pa imajo oboji ameriško orožje?

Vnaprej je bilo jasno, da bo ta, ki bo osvojil New York, v očeh volivcev izgledal bolj predsedniško kot ta, ki bo New York izgubil.

Povsem zmotno je bilo prepričanje, da bo Trumpov ekstremizem – Mehičani so morilci, posiljevalci in kriminalci! Postavil bom zid! Izgnal bom vse ilegalne priseljence! Pobiti bom dal vse družinske člane teroristov! Uzakonil bom torturo! Ženske, ki bodo abortirale, bom kaznoval! – ljudi zgrozil in odvrnil. Le kako, če jim je pa besede jemal z jezika? In le kako ga ne bi imeli in vzeli za svojega (za človeka iz ljudstva!), če se je pa z njimi o vsem strinjal?

Trump ni padel z neba. Še manj iz realnosti. Padel je z interneta. Trump je spletni fenomen. Ne pozabite: internet ljubi vse, kar je odbito, bizarno, obskurno, trivialno, prostaško, senzacionalno, konspirološko. In Trump je natanko to (spletni vic, spletna trivia, spletna bizarnost, spletna teorija zarote), obenem pa je tudi povzetek spletne »kulture« pritoževanja. Na internetu vse moti vse. Vsi se nad vsem pritožujejo. Vsi so z vsem nezadovoljni. Vsi stalno penijo, težijo, nergajo, besnijo. Trump je trobilo spletnega besnenja. V številnih parodijah filma Propad (Der Untergang), ki so preplavile YouTube, bi zlahka zamenjal Hitlerja, čigar besnenje iz Propada so »untergangerji« opremili z različnimi podnapisi, tako da zdaj svoj bes stresa na vsemogoče sodobne topike. Vpije, kriči, vrešči, buči, besni, nori, blazni. Vse ga jezi. Nad vsem se pritožuje. Vse ga spravlja v slabo voljo. Čisto vse – vsaka tema, vsaka izjava, vsak človek, vsak dogodek, vsak produkt, vsaka storitev. Hitler nastopa kot metafora anonimne spletne množice, Trump pa izgleda kot parodija Hitlerja. Izkoristil je to, da je internet – spletni jezik – povsem trumpiziran. Pri življenju ga ohranja prav to, da je na internetu vsakdo Trump.

Trump je čisti spletni efekt. Na spletu ni le vseeno, kaj je res in kaj ne (konspirologija je spletni denar), temveč je tudi povsem vseeno, ali ta, ki »vse ve« (tipični spletni komentator), sploh kaj ve. Spletni aksiom št. 1 se glasi: če nimaš pojma, pomeni, da si bližje resnici.

Donald Trump se ima za kralja ekonomije in največjega poslovnega genija vseh časov, toda o ekonomiji očitno nima pojma. Rekel je, da bo, če bo izvoljen, deportiral 11 milijonov »Mehičanov«, ilegalnih priseljencev. Če bi to storil, bi se ameriško gospodarstvo sesulo – ameriško gospodarstvo namreč temelji prav na ceneni delovni sili ilegalnih priseljencev.

Trump se ima za največjega kristjana, toda o Bibliji očitno nima pojma. Nedavno so ga na neki radijski postaji vprašali, kateri je njegov najljubši biblični izrek. Odvrnil je: »Oko za oko.« Kar je nerodno: to je namreč prav tisti izrek iz Stare zaveze, ki ga je Jezus v Novi zavezi – v pridigi na gori – obsodil in zavrgel. Nastavite raje drugo lice.

Trump se ima za gospodarja množic in matematičnega genija, toda o štetju – predvsem o štetju ljudi, ki se udeležujejo njegovih predvolilnih shodov – očitno nima pojma. Običajno se namreč pri štetju zelo ušteje. Vidi tudi to, česar ni. Še huje: včasih prišteje celo tiste, ki protestirajo proti njemu in vzklikajo: »Dump Trump the Fascist Chump!« Nedavno je rekel, da je pred dvorano, v kateri je imel predvolilni shod, ostalo na tisoče ljudi, češ da ni bilo prostora za vse, toda pred dvorano so dejansko ostali le tisti, ki so prišli protestirat proti njemu.

Trump se ima za rojenega politika, toda o politiki očitno nima pojma. Sploh se ne zaveda posledic, ki jih imajo njegove rasistične, šovinistične, ksenofobične, nativistične izjave na otroke. Sarah Lazare (AlterNet) pravi, da »Trumpov sovražni govor travmatizira ameriške otroke«, saj se »napadi na nebelske otroke stopnjujejo, številni nebelski otroci pa živijo v strahu pred deportacijo – in celo suženjstvom«. Črnski otroci se bojijo, da jih bodo izgnali v Afriko. Belski otroci pravijo, da navijajo za Trumpa, ker je rekel, da bo pobil vse muslimane. Otroci postajajo prestrašeni, depresivni in tesnobni, napetosti med njimi se povečujejo, nekateri v šolo iz strahu pred deportacijo prinašajo rojstne liste in izkaznice socialnega zavarovanja. To je »Trumpov efekt«. Trump je dokaz, da se politiku ni treba spoznati na politiko, da bi lahko bil politik.

Trump se ima za prvega Newyorčana, toda o New Yorku očitno nima pojma. New Yorka velja za talilni lonec, za kraj ultimativnega sožitja vseh etničnih skupnosti sveta, Trump pa nenehno našteva, koga vse bo iz Amerike izgnal – ilegalce, Mehičane, muslimane in tako dalje. Sanders pravi, da Trump »newyorških vrednot ne bi prepoznal, pa četudi bi bile z velikanskimi zlatimi črkami napisane na steni Empire State Buildinga. Newyorška vrednota je Kip svobode, ne pa zid med Ameriko in Mehiko. V New Yorku se ponašamo z raznovrstnostjo. Ne delimo se na podlagi tega, kje je bil kdo rojen.«

Iz neverjetne evforije, ki jo je ustvaril Sanders, bi lahko nastala nova stranka – tretja velika ameriška stranka.

Janšizacija Trumpa

Trump je zadnje tedne besnel, češ da so mu ukradli delegate. V nekaterih zveznih državah – recimo v Louisiani in Wisconsinu – je osvojil več volilnih glasov kot Cruz, a je ta potem kljub temu dobil več delegatov. V Koloradu pa strankarskih volitev sploh ni bilo – lokalna republikanska vodstva so na lokalnih konvencijah sklenila, da vse glasove oziroma delegate podelijo Cruzu. Trump je kričal: sistem je pokvarjen, naštelan, sleparski, nedemokratičen! Drži, ameriški volilni sistem je baročno zapleten, in drži, vsaka država ima svoja pravila, svoj način delitve glasov in delegatov, toda pravila in sistem so bili vnaprej znani. Ko je Trump zmagoval, ga »mafijska« pravila in »pokvarjeni« sistem niso motili – ko izgublja, jih razglaša za antidemokracijo, tiranijo, zločin proti človeštvu.

In tu je trik: Trump ni bil ogoljufan, toda ustvaril je vtis, da je bil. Ni bil ogoljufan, toda njegovo »ljudstvo« misli, da je bil. Trump igra tega, ki se bori proti »skorumpiranemu«, »mafijskemu« sistemu. Spet trik: »ljudstvo« (mali, panični, brezposelni, socialno ogroženi belci), ki je dejansko žrtev skorumpiranega kapitalističnega sistema, je prepričano, da je žrtev »skorumpiranega« kapitalističnega sistema Trump! Bolj ko Trump svoje poraze prikazuje kot zarote »skorumpiranega« sistema, bolj v očeh »ljudstva« izgleda kot mučenik. Vsi medijski napadi nanj so dokaz, da strici iz ozadja nočejo, da bi bil izvoljen. Ne marajo ga, ker govori resnico!

Trump zelo potegne na Janeza Janšo, ki v medijih prav tako vidi le podaljške stricev iz ozadja, ki se prav tako prikazuje kot žrtev »skorumpiranega«, »mafijskega« sistema, ki ga »skorumpirani«, »mafijski« sistem prav tako ne moti, kadar zmaguje, ki ljudem dopoveduje, da so žrtve (priseljencev, »mafijske« politike ipd.), ki je prav tako prostaški, ki prav tako zelo rad žali novinarke (Trump je Megyn Kelly, voditeljici TV-kanala FoxNews, rekel, da ima verjetno menstruacijo, ker mu tako »teži«), ki ljudi prav tako deli na podlagi tega, kje je bil kdo rojen, ki prav tako povsod vidi zarote (Trump je doktoriral iz konspirološke špekulacije, da Obama ni bil rojen v Ameriki, da je v resnici musliman ipd.), ki prav tako vsako priložnost izkoristi za to, da igra mučenika, in ki ga pri življenju prav tako ohranja to, da je slovenski spletni jezik povsem janšiziran in da je na slovenskem spletu vsakdo Janez Janša. In seveda, Janša ne more in ne more zbrati »zmagovitega« števila glasov, absolutne večine. Nenehno mu kdo »krade« glasove. In volitve. Zares, Pozitivna Slovenija, SMC.

Tudi Trump se nikakor ne more znebiti Cruza, ki mu stalno »krade« glasove in delegate, tako da ne more in ne more zbrati absolutne večine, zmagovitega števila delegatov (1237), ki bi mu na predvolilni konvenciji zagotovili avtomatično predsedniško nominacijo. In malo verjetno – matematično skoraj nemogoče – je, da bo do konvencije zbral zmagovito število delegatov.

Prevelik, da bi smel propasti

Verzije tega, kaj bi se lahko v tem primeru zgodilo na konvenciji, so različne. Trump pravi: če bom do konvencije zbral več delegatov kot Cruz, potem moram na sami konvenciji že v prvem krogu glasovanja avtomatično dobiti predsedniško nominacijo, pa četudi ne bom imel absolutne večine! V prvem krogu glasovanja mora delegat svoj glas dati tistemu kandidatu, ki je zmagal v njegovi zvezni državi (ali v njegovem kongresnem okrožju, če glasove oziroma delegate delijo proporcionalno, ne po načelu »zmagovalec dobi vse«). Kar pomeni, da Trump v prvem krogu ne more dobiti tistih glasov, ki mu ne pripadajo, zato ni jasno, kako bi lahko zmagal že v prvem krogu – razen če ne zlobira ali podkupi delegatov.

Če v prvem krogu noben kandidat ne dobi absolutne večine glasov (1237), sledi drugi krog, v katerem pa lahko vsak delegat glasuje po svoji volji – Trump lahko dobi tudi glasove, ki mu originalno ne pripadajo (lahko pa izgubi glasove, ki so mu v prvem krogu pripadali, saj bo med delegati, ki bodo morali v prvem krogu glasovati zanj, najmanj 130 Cruzovih fenov). A ker republikanci itak nočejo, da zmaga, se lahko zgodi, da tudi v drugem krogu ne bo nihče dobil absolutne večine. Niti Trump niti Cruz.

Trump se ima za prvega Newyorčana, toda o New Yorku očitno nima pojma.

Potem – v tretjem krogu – lahko vodstvo republikanske stranke predlaga drugega, novega kandidata, ki ga v predvolilni bitki sploh ni bilo (npr. Paula Ryana, predsednika predstavniškega doma kongresa), češ to je edini način, da presekamo gordijski vozel in preprečimo blamažo. Kaj pa če v drugem krogu absolutno večino dobi Cruz? Malo verjetno. Cruz je sicer v lobiranju delegatov spretnejši od Trumpa (Cruzovi operativci so spletkarili na lokalnih konvencijah, na katerih so republikanci poimensko določali delegate, Trumpovih operativcev pa tam v glavnem sploh ni bilo), toda tudi Cruza republikanci ne marajo, kar pomeni, da je povsem mogoče, da bo predsedniškega kandidata izbralo kar vodstvo republikanske stranke, ne pa ljudstvo.

No, Johna Kasicha, ki je še vedno v predvolilni bitki, na konvenciji sploh ne bodo upoštevali, ker ni zmagal v osmih zveznih državah, kot določajo pravila, ki si jih je republikanska stranka leta 2012 izmislila prav zato, da se ji ne bi dogajali Kasichi, Cruzi in Trumpi.

Demokratska stranka je že davno prej poskrbela, da se ji ne bi dogajali Sandersi: izmislila si je superdelegate, ki so povsem svobodni in nevezani, kar pomeni, da lahko na predvolilni konvenciji glas dajo, komur hočejo. Kdo so superdelegati? Vsi demokratski senatorji, kongresniki in guvernerji, člani Nacionalnega komiteja demokratske stranke, partijski veljaki, zaslužni demokrati. In teh superdelegatov, lojalistov vodstva demokratske stranke, je 719! Kar pomeni, da na konvenciji predstavljajo 15 odstotkov volilnih glasov. In ker bodo večinoma glasovali tako, kot jim bo zapovedalo vodstvo demokratske stranke, bodo na konvenciji glasovali za Hillary (utelešenje »partijske linije«), pa četudi bi Sanders do konvencije zbral več glasov. Več kot 400 superdelegatov ji je že kar vnaprej obljubilo glasove. Kljub Sandersovim zmagam ter njegovemu kopičenju moralnega in psihološkega kapitala se niso premislili, zato je povsem mogoče, da demokratskega predsedniškega kandidata ne bo izbralo ljudstvo, temveč vodstvo stranke.

Toda iz neverjetne evforije, ki jo je ustvaril Sanders, bi lahko nastala nova stranka – tretja velika ameriška stranka. Še več: če ga demokrati 28. julija na predvolilni konvenciji v Philadelphii ne bodo izvolili oziroma imenovali za predsedniškega kandidata, lahko predsedniško kandidaturo še vedno vloži kot kandidat tretje stranke (katerekoli, ki že obstaja – reformistične, zelene ipd.). Na začetku kampanje je resda – pač tako kot vsi drugi kandidati – obljubil, da tega ne bo storil, toda psihološki, moralni in človeški kapital, ki ga je prižgal in potegnil za sabo, je preprosto prevelik, da bi smel propasti. Zgodovina ne čaka na Mesijo ali Apokalipso, temveč na to, da se začne.