Usode ljubljanskih vojašnic

Iz zgodovine vemo, da je človeško delovanje od nekdaj prepleteno z vojnami. Vojne in vojske, ki so jih bojevale, niso vplivale samo na usodo posameznikov in nacij, ampak tudi na razvoj mest, kar je posebej opazno v slovenskem glavnem mestu Ljubljani. Kot v svoji doktorski disertaciji zatrjuje arhitekt Darko Šarac, je mogoče mnoge smeri prostorskega razvoja Ljubljane dodatno osvetliti, če nanje pogledamo skozi prizmo vojaške logike in strategije. Znano je, da so že rimski vojaški inženirji trasirali in utrdili ceste skozi strateško ožino ljubljanskih vrat, po katerih hodimo in se vozimo še danes in na katerih sloni urbanistični koncept Ljubljane kot »krakastega mesta«. Razvoj poznejše slovanske naselbine pod Grajskim gričem, ki je prerasla v današnjo Ljubljano, se da razložiti z vidika »strateške urbane preventive«, kakor dr. Šarac, ki se z raziskovanjem te tematike ukvarja že več let, poimenuje grajenje obrambnih zidov, utrdb, nasipov in jarkov ter izbor naravno zavarovane lege naselja. K temu védenju doda še druge ugotovitve, na primer, da se da z vojaško logiko dobro razložiti Fabianijevo zamisel o krožni ulici okoli ljubljanskega središča. To naj ne bi bil le reprezentativni bulvar po vzoru dunajskega Ringa, temveč strateška povezava med tedanjimi mestnimi vojašnicami in železniško postajo.