Usode ljubljanskih vojašnic

Iz zgodovine vemo, da je človeško delovanje od nekdaj prepleteno z vojnami. Vojne in vojske, ki so jih bojevale, niso vplivale samo na usodo posameznikov in nacij, ampak tudi na razvoj mest, kar je posebej opazno v slovenskem glavnem mestu Ljubljani. Kot v svoji doktorski disertaciji zatrjuje arhitekt Darko Šarac, je mogoče mnoge smeri prostorskega razvoja Ljubljane dodatno osvetliti, če nanje pogledamo skozi prizmo vojaške logike in strategije. Znano je, da so že rimski vojaški inženirji trasirali in utrdili ceste skozi strateško ožino ljubljanskih vrat, po katerih hodimo in se vozimo še danes in na katerih sloni urbanistični koncept Ljubljane kot »krakastega mesta«. Razvoj poznejše slovanske naselbine pod Grajskim gričem, ki je prerasla v današnjo Ljubljano, se da razložiti z vidika »strateške urbane preventive«, kakor dr. Šarac, ki se z raziskovanjem te tematike ukvarja že več let, poimenuje grajenje obrambnih zidov, utrdb, nasipov in jarkov ter izbor naravno zavarovane lege naselja. K temu védenju doda še druge ugotovitve, na primer, da se da z vojaško logiko dobro razložiti Fabianijevo zamisel o krožni ulici okoli ljubljanskega središča. To naj ne bi bil le reprezentativni bulvar po vzoru dunajskega Ringa, temveč strateška povezava med tedanjimi mestnimi vojašnicami in železniško postajo.

Na življenje v Ljubljani je vedno vplivala prisotnost vojaških enot. Med mestom in vojsko je obstajal dvojen odnos: po eni strani je slednja prinašala meščanom ekonomsko korist, po drugi strani pa so jim bile nekatere navade vojaškega življenja v veliko nadlogo (razgrajanje, pijančevanje, prostitucija ...), sploh v dolgem obdobju avstrijske vladavine, ko so do konca 19. stoletja morale imeti vse družine v svojih domovih nastanjene vojaške nabornike. Bogatejši meščani so se temu izogibali tako, da so v Trnovem ustanovili dve zasebni vojašnici, ki sta ljubljanska posebnost: Nušakovo (danes stanovanjska stavba »Konjušnica«) in preurejeno gostilno »Pri Kikeretu« (danes Eipprova 19). Tedanje vojašnice so bile namreč premajhne in dotrajane. Šempetrska, v kateri je bil še nedavno Onkološki inštitut, je bila izvorno bolnišnica za bolnike s kugo; vojaška bolnica in oskrbovalnica je bila takrat v samostanu sv. Klare med današnjo Cankarjevo in Štefanovo ulico. Ob slednji je bil leta 1861 zgrajen Kolizej, namenjen prehodni nastanitvi in zabavi vojakov. Duhove je buril že tedaj, potem so desetletja v njem stanovali revni meščani, ponovno pa je prišel na naslovnice, ko ga je kupil poslovnež Jože Anderlič in tam hotel postaviti ogromen poslovno-kulturno-stanovanjski kompleks.

Moderne vojašnice, ki jih poznamo še danes, je Avstro-Ogrska v Ljubljani zgradila šele ob prelomu stoletja. Mesto jih je kmalu obraslo in so se znašle v samem središču, kljub temu pa so jih uporabljale še vojska Kraljevine Jugoslavije, okupatorske sile med drugo svetovno vojno in nato vse do osamosvojitve tudi JLA. To so bile mestna pehotna »belgijska« vojašnica na Metelkovi (v času JLA imenovana »4. julij«), domobranska vojašnica na Roški ulici (»Maršal Tito«), topniška vojašnica na Dunajski cesti (»Ljubo Šercer«), intendantska (oskrbna) vojašnica ob Gerbičevi ulici, vojaška bolnica Moste ter vojaško skladišče na Parmovi ulici.

Med drugo svetovno vojno sta bila v vojaški bolnici predelana dva šolska objekta: dekliška gimnazija Mladika in Škofijska gimnazija v Šentvidu. Po vojni ju je zavzela JLA in ju kljub zahtevam republiškega vodstva nikoli ni vrnila v civilno uporabo – v tedanji družbenopolitični ureditvi je imela dovolj moči, da se je na take zahteve požvižgala. V Mladiki so po osamosvojitvi uredili sedež ministrstva za zunanje zadeve, verjetno zaradi bližine poslopij vlade in parlamenta, okoli se je razvila četrt veleposlaništev. V Šentvidu (vojašnica »Boris Kidrič«) je ponovno nastal cerkveni šolski kompleks (gimnazija, osnovna šola, vrtec), del območja pa vojska še vedno uporablja.

V 60. letih prejšnjega stoletja so se pojavile ideje, da bi JLA nekatere vojašnice vendarle prepustila mestu in zgradila nove, modernejše, na bolj oddaljenih lokacijah z možnostjo širitve. Do resnejših premikov v to smer je prišlo po letu 1968, ko je Ljubljana dobila poveljstvo IX. armadnega območja. To se je zgodilo zaradi doktrinarnih sprememb vojaške strategije ob uvajanju samoupravljanja, ko je bila ustanovljena tudi Teritorialna obramba. Vojaško vodstvo je takrat ukazalo, da armadna poveljstva ustanovijo oddelke za prostorski razvoj – za komplek-

snejše gradnje je dotlej skrbel beograjski specializirani biro Centroprojekt, sicer pa so o gradbenih zadevah odločali lokalni poveljniki, kar je vodilo v popolno prostorsko stihijo. V ljubljanskem gradbenem oddelku, kjer je deloval tudi dr. Šarac, so tako v sodelovanju z mestnimi oblastmi pripravili strategijo prostorskega razvoja IX. armadnega območja. Obsegala je ukinitev vojašnic in vojaških objektov v centru in gradnjo novih. V tem obdobju je nastal vojaški kompleks na Dimičevi ulici: vojaška gimnazija, dijaški dom in hotel za samske častnike – nadvse zanimiva arhitektura, ki bi jo morala dopolniti še stavba poveljstva armade in Dom JLA. Slednji je bil namenjen za družabno življenje vojakov in je tedaj deloval v zaseženem Hotelu Miklič na Masarykovi cesti, kjer je bil tudi letni kino.

Na lokaciji starega vojaškega in civilnega letališča je bila takrat ustanovljena nova vojašnica »Bratstva in enotnosti«, kasneje preimenovana v vojašnico »Franca Rozmana Staneta«, leta 2012 pa »Edvarda Peperka«. Vanjo naj bi preselili del enot, nastanjenih v centru. To je danes edina obsežnejša delujoča vojašnica v Ljubljani, k sreči skrita med obvoznico in BTC, tako da je prostorsko praktično ne zaznamo. Zanimivo je, da so tamkajšnji teren izravnali z nasipanjem materiala, izkopanega na Dimičevi cesti – v tej jami danes stoji stavba ministrstva za obrambo, ki je bila zgrajena leta 1995 (arhitekt M. Tomori).

Najobsežnejši projekt tistega obdobja je bila nova vojaška bolnica. Stala naj bi na Hrušici, med Litijsko cesto in Ljubljanico. Zanjo je bil izveden natečaj, na katerem je bil izbran domžalski Biro 71, ki je načrtoval že UKC v Ljubljani. Za bolnico, ki bi bila zasnovana po sodobnih načelih in bi vsebovala najsodobnejšo zdravstveno tehnologijo, so bili izdelani načrti in zagotovljeno financiranje. Vendar so vsi projekti gradbenega oddelka zastali, ko je IX. armada leta 1980 dobila novega poveljnika, ki za tovrstne projekte ni imel razumevanja. Menil je, da so preveč potratni in nepotrebni, ob takratni ekonomski krizi se mu je zdelo, da mora vojska varčevati. To pa naj bi storila tako, da bi si vojaki sami pridelovali hrano in tako sta bila glavna skrb vojske v letih za tem živinoreja in vrtičkarstvo. Nove sodobne bolnice, ki bi danes gotovo prišla prav, Ljubljana nikoli ni dobila, se je pa v stara poslopja vojaške bolnice v Mostah kasneje razširil UKC, med drugim je tam očesna klinika. Ob pričakovanju slovenske osamosvojitve je bilo leta 1988 armadno poveljstvo v Ljubljani ukinjeno. Kljub temu se je predstavnikom mestnih oblasti pod vodstvom županje Nuše Kerševan uspelo dogovoriti, da bo JLA vojašnice v centru opustila, vendar do tega ni prišlo vse do dokončnega odhoda JLA iz Slovenije leta 1991.

V 90. letih je tako na območju intendantske vojašnice na Gerbičevi zrasla stanovanjska četrt Nove Poljane. Podobno se je zgodilo na območju topniške vojašnice: zgrajeni so bili stanovanjski stolpiči in poslovna stavba Bežigrajski dvor, prazna pa je ostala gradbena jama, predvidena za ministrstvo za notranje zadeve, ki zdaj ovira širitev pločnika ob Dunajski cesti. Kljub temu da je arhitekturni biro Ravnikar Potokar, izbran na natečaju l. 1996, izdelal vse projekte, do gradnje ni prišlo. Kasneje je nekdanji pravosodni minister Senko Pličanič tam nameraval zgraditi novo stavbo sodišča. Kompleksno prenovo je po načrtih arhitekturnega biroja Groleger doživela vojašnica na Metelkovi, v kateri so muzeji in druge kulturne institucije, v severnem delu pa se je pod vodstvom alternativnih umetnikov in družbenih aktivistov razvila Avtonomna kulturna cona Metelkova Mesto. Skupaj z bližnjo stavbo ministrstva za kulturo in Staro elektrarno tvori živahno »kulturniško« četrt Tabor.

V vojašnici na Roški cesti, ki jo imajo mnogi Ljubljančani v živem spominu iz časa afere JBTZ, so bili najprej nastanjeni begunci. V enem poslopju je danes Srednja ekonomska šola, v drugem pa Restavratorski center in depoji Arhiva RS. Slednji naj bi se vselil tudi v osrednji trakt te stavbe, ki pa žalostno propada in utegne iti po poti sosednje Cukrarne, če ministrstvo za kulturo kmalu ne najde sredstev za prenovo. Na zemljišču med stavbami in Gruberjevim kanalom so bile predvidene umetniške akademije, vendar je ta projekt do nadaljnjega ustavljen. Brez pravega koncepta pa se je razvijalo območje vojaških skladišč na Parmovi. Ta so dobila nove lastnike, ki v njih vodijo trgovsko, zdravstveno, gostinsko in druge dejavnosti.

Tudi v tujini je v nekdanje vojaške objekte in komplekse najpogosteje umeščena kulturno-umetniška dejavnost. Razlog je najverjetneje v tem, da so te dejavnosti prostorsko zelo prilagodljive in imajo nižje tehnične in sanitarne zahteve kot denimo stanovanjska in poslovna uporaba. Pogosto imajo opuščeni vojaški objekti tudi zgodovinsko patino in pridih monumentalnosti, ki prispeva k dodatnemu umetniškem doživetju. V Benetkah, na primer, del umetniških razstav bienala gostuje v starem vojaškem skladišču Arsenale, ki ga namenoma ohranjajo v navidez zanemarjenem stanju. Grobo estetiko surovega betona so ohranili tudi pri predelavi nadzemnega nacističnega bunkerja v Berlinu, v katerega je zasebni zbiratelj Christian Boros umestil svojo umetniško zbirko. Sicer je pri podobnih vojaških objektih iz druge svetovne vojne problem v tem, da so grajeni tako trdno, da bi njihova odstranitev pomenila ogromen strošek – na Dunaju, v Berlinu in nekaterih drugih nemških mestih še danes stojijo mogočni betonski stolpi protiletalske obrambe, nekateri so celo spomeniško zaščiteni. V njih so prostor našle različne dejavnosti, od plezalnih centrov in akvarijev do nočnih klubov.

Zanimiva je tudi podobnost med ljubljanskim alternativnim delom Metelkove in sorodnim avtonomnim območjem Christiania v Københavnu – slednje je bilo namreč del renesančnega sistema obrambnih okopov, ki ga je vojska postopoma opustila šele v povojnem obdobju, v 70. letih pa so ga zavzeli skvoterji in ga sčasoma legalizirali. Sosednji predel Holmen je bil glavno dansko pomorsko oporišče vse do 90. let, ko so ga prestrukturirali v mešano območje s stanovanjsko, poslovno in izobraževalno rabo. Tam stoji tudi nova opera. Skvoterji so bili tudi prvi prebivalci vojašnice Vauban v nemškem mestu Freiburg, ki so jo naselili takoj po odhodu francoskih zasedbenih sil leta 1992. Kasneje so tam zgradili stanovanjsko naselje, okoljevarstvenim aktivistom pa je oblasti uspelo prepričati, da nova četrt sledi načelom ekološke in trajnostne gradnje.

Umikanje vojaške rabe iz mestnih središč je torej v Ljubljani sledilo podobnemu vzorcu kot v tujini: postopno opuščanje vojaške dejavnosti so prve izkoristile alternativne družbene skupine, z večletnim zamikom pa so sledile bolj institucionalizirane dejavnosti in uporabe. Izpraznjene ljubljanske vojašnice so mestu dale možnost za razvoj pomembnih manjkajočih programov, od kulturnih in šolskih do upravnih in poslovnih, in to na eminentnih lokacijah v centru. Zrasle so tudi lepe nove stanovanjske četrti. Nekaterih lokacij pa predvsem država oziroma njena ministrstva (še) niso znala izkoristiti. Ob opisovanju usod teh slednjih se nehote ponudi primerjava s stihijskim pristopom nekdanje »ljudske« armade, katere poveljniki niso imeli večinoma nobenega odnosa do prostora in zato tudi nobene prostorske strategije; niti niso čutili potrebe po tem. Tako danes, kot včasih, zavržemo že izdelane projekte, med tem ko so razni oddelki, uradi in agencije raztreseni v najemniških ali neprimernih prostorih po vsem mestu, nove upravne stavbe pa, če že, gradimo v predmestjih in industrijskih conah, s pretvezo, da je to najceneje. Nekatere priložnosti še niso zamujene, vendar se škoda dela tudi vsak trenutek, ko v mestu zevajo opuščene gradbene jame.