Terorizem pomembnega zaveznika

Cilj nedavnega obiska ameriškega predsednika Baracka Obame v Savdski Arabiji je bil predvsem okrepitev odnosov med državama in njihovo izboljšanje. Vendar je bilo že od začetka obiska jasno, da je bil sprejem ameriškega predsednika Rijadu zelo zadržan. Sporazum o jedrskem programu z Iranom, ki ga Savdska Arabija smatra za glavnega tekmeca v regiji, očitki ZDA, da so Savdsko Arabijo pustile na cedilu ob vojni v Siriji, drugačni pogledi na že pripravljeno in nenadoma odpovedano intervencijo v Siriji ter vse očitnejši uspeh ruske politike v regiji – vse to so zadeve, zaradi katerih Savdska Arabija kuha zamero do Washingtona. Po drugi strani pa ZDA Rijadu stalno očitajo kršitve človekovih pravic in nerodno ter škodljivo vpletanje v vojno v Siriji. Vendar pa v ZDA teh očitkov, zaradi več kot 70-letnega »naftnega zavezništva« s Savdsko Arabijo ne razglašajo preveč glasno in javno.

Vendar ni dvoma, da se odnosi slabšajo in da je težav »na zvezah« vedno več. Da so odnosi slabi vse glasneje priznavajo tudi ameriški diplomati. Sodu pa je izbila dno grožnja Rijada, da bo v primeru, če ameriški Kongres izglasuje zakon, po katerem bodo tudi žrtve napadov enajstega septembra za odškodnino lahko tožile Savdsko Arabijo – Savdska Arabija odprodala za okoli 750 milijard dolarjev ameriških obveznic, kar bi povzročilo nestabilne razmere na ameriškem finančnem trgu. Pri tem si družine umrlih v napadu želijo dokopati tudi do 28 strani spornega poročila, ki jih je komisija, ki je pripravila poročilo o terorističnem napadu leta 2001 v ZDA označila za zaupne. Vendar pa je Bela Hiša že priznala, da so bili »Savdijci« tisti, ki so bili glavni financerji Al Kaide, ki je izvršila napade 11. septembra 2001.

Tudi Time se sprašuje, ali bi bilo v prihodnje res še modro, da ZDA podpira Savdsko Arabijo. Tudi ameriški predsednik je namreč že večkrat javno komentiral represivno in arhaično izvajanje oblasti v državi, kjer enakopravnost žensk ne obstaja in kjer so javna obešanja in sekanja udov in glav nekaj povsem običajnega, da o zatiranju manjšin sploh ne govorimo. Zato ni nenavadno, da je celo Barack Obama v zvezi s Savdsko Arabijo nekoč pripomnil, da »država v modernem svetu ne more delovati, če izvaja represijo nad polovico svojega prebivalstva.«

Ob tem je bilo kljub »protiterorističnemu« sodelovanju med Savdsko Arabijo in ZDA po letu 2001 tudi uspeh tega sodelovanja zelo omejen. In to zaradi istočasnega savdijskega razširjanja skrajne in radikalne različice islama, ki je poskrbela za vedno nove in nove teroriste, pa tudi zaradi nepripravljenosti oblasti, da zajezijo finančne tokove, ki podpirajo terorizem. Ameriški interesi so zato pogosto nasprotni interesom Savdske Arabije. ZDA na primer sporazum z Iranom glede jedrskega programa vidijo kot svoj velik uspeh, ki je onemogočil širjenje jedrskega orožja v regiji, v Rijadu pa kot spodkopavanje vpliva Savdske Arabije in neprimerno pomoč Iranu.

Podobno velja za ameriški pristop v Siriji, ki ga v Savdski Arabiji vidijo kot preveč »mlačen« in si želijo čim hitrejše odstranitve Bašarja Asada z oblasti. Vendar je savdsko financiranje vojne v Siriji prav tako podaljšalo trpljenje in državljansko vojno in v Evropo usmerilo milijone beguncev, hkrati pa Savdska Arabija beguncev iz Sirije ni želela sprejeti sama. Kljub temu pa so odnosi med državama zelo prepleteni. Samo lani so ZDA zalivskim državam prodale za 33 milijard vojaške opreme. ZDA pa Savdski Arabiji dajejo tudi logistično podporo ob njeni sicer nezakoniti intervenciji v Jemnu. Toda istočasno je Savdska Arabija raznim skrajnim skupinam na Bližnjem vzhodu priskrbela na stotine milijonov dolarjev vredno opremo, ki je destabilizirala regijo.

Savdska vlada je nedavno Libanonu odrekla predvideno pomoč v višini 4 milijard dolarjev, nezadovoljna zaradi vpletenosti Hezbolaha v vojno v Siriji in s tem dodatno destabilizirala Libanon, ki ima zaradi ogromnega priliva beguncev tudi drugače veliko težav. »Naše strateške razlike z Rijadom bodo v prihodnosti le še večje, kar je dejstvo, ki ga obisk predsednika ne mor spremeniti. Dolgoročno bodo naši tesni stiki s Savdsko Arabijo samo spodkopali našo vlogo na Bližnjem vzhodu, še posebej če bodo Savdijci nadaljevali z destabilizacijskim pristopom v politiki. Namesto da bi popravljali naše odnos bi ameriški voditelji morali raje razmisliti, ali naj jih sploh popravimo,« piše Ema Ashword v časniku Time.

Kljub temu pa savdijske grožnje o hitri prodaji vrednostnih papirjev ZDA očitno delujejo na Belo hišo, saj sta zunanje ministrstvo in Bela hiša opozorila Kongres, da naj niti ne poskuša sprejeti zakona, ki bi žrtvam terorističnih napadov v ZDA omogočil, da tožijo Savdsko Arabijo. Kot razlog v State Departmentu navajajo »povračilne« tožbe zoper ameriške državljane na tujih sodiščih. V ZDA je največji zagovornik omenjenega zakona demokrat Chuck Schumer, najverjetnejši naslednji voditelj demokratov, ki se glede tega vprašanja ne strinja z administracijo Baracka Obame. Pri svojih zahtevah pa ima podporo voditelja večine v Senatu, Johna Cornyna iz Teksasa. Zakon bi državam, ki imajo zveze s teroristi onemogočil, da se na sodiščih v ZDA sklicujejo na svojo suverenost. Države namreč druga drugi odrekajo možnost sojenja njihovim državljanom, razen v primerih, ko se dopusti izročitev.

»Če je Savdska Arabija sodelovala v terorizmu, potem bi seveda bila prav, da bi jih lahko tožili. Ta zakon bi omogočil, da gredo tožbe naprej in da bi žrtve teroristov lahko šle na sodišča, ki bodo ugotovila, ali je savdska vlada sodelovala v teh dejanjih. In če so sodelovali, potem bi zato morali plačati,« je dejal Chuck Schumer. Tiskovni predstavnik Bele hiše Josh Earnest pa je na to odgovoril, da bi to ZDA izpostavilo »tveganju« , da tudi druge države sprejmejo podobne zakone. »Težko si je predstavljati scenarij, po katerem bi predsednik podpisal takšen zakon,« je dejal Earnest.

Težava je očitno tudi v tem, da bi številne države v svetu na podoben način lahko zahtevale plačilo odškodnin zaradi ameriškega državnega terorizma. Znano je, da so kljub številnim vojnam in intervencijam, ki so jih po drugi svetovni vojni sprožile ZDA z zahtevki za izplačilo odškodnin uspele le redke žrtve. John Cornyn pa dodaja, da je velika prepreka pri sprejetju zakona prav »skrb, da bi bil zakon videti kot naperjen zoper Savdsko Arabijo, pomembnega zaveznika.« In tako bodo žrtve teroristov na ameriških tleh zaradi napadov enajstega septembra leta 2001 očitno še morale čakati na pravico zaradi »višjih interesov«. Oziroma zato, ker za tem terorizmom stoji - »pomemben zaveznik« ZDA.