Jakličeva senca

Novi slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice je postal kazenski odvetnik dr. Marko Bošnjak. V Sloveniji ni bilo opaziti posebnega navdušenja, še največ ga je pokazala politična desnica, in sicer nad tem, da na položaj ni bila izbrana podpredsednica vrhovnega sodišča Nina Betetto. Poslanec SDS Vinko Gorenak jo je na blogu poimenoval »luzerka«.

A Gorenak je zamolčal, da je bila za luzerko označena že pred tem. Tudi v dobre štiri minute trajajočem videu, ki je bil poslan na večino elektronskih naslovov predstavnikov 324-članske parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

V videu je Betettova označena za sokrivo za politično gonjo zoper Janeza Janšo oziroma za zadevo Patria in za kršiteljico človekovih pravic. V pristojnem odboru, ki je izbral najprimernejšega od treh slovenskih kandidatov, je potem bolj ali manj odgovarjala na očitke iz (anonimnega) videa. A ta je bil zgolj del širše negativne kampanje. Ne le proti Betettovi, pač pa proti celotni kandidatni listi. Ker na njej ni bilo ddr. Klemna Jakliča, favorita SDS za slovenskega evropskega sodnika.

V resnici je šlo le za to, da se je v Evropi nadaljevala politična igra, ki se je začela doma. Predsednik republike Borut Pahor je z razpisom za novega evropskega sodnika zavlačeval in razveljavil kar dva, čeprav sta zadostila formalnim pogojem. Tako je polnopravni kandidat postal tudi Jaklič. Ta, ko se je prijavil na predzadnji razpis, ni izpolnjeval formalnih pogojev. Kandidati za sodnika evropskega sodišča morajo izpolnjevati pogoje za izvolitev na položaj vrhovnega sodnika ali na položaj ustavnega sodnika. Za vrhovnega sodnika je lahko izvoljen, kdor ima opravljen pravniški državni izpit in ima deset let izkušenj v pravosodju, za ustavnega sodnika pa, kdor je dopolnil vsaj 40 let. Jaklič pravniškega državnega izpita nima, starostni pogoj pa je izpolnil šele, tik preden je Pahor še zadnjič ponovil razpis.

Državni zbor potem Jakliča vseeno ni uvrstil med trojico kandidatov, katerih imena mora država poslati v Strasbourg. Ker kandidata SDS ni bilo na seznamu, so si v stranki zaželeli, da v Evropi pade kandidatna lista kot celota. Stranka doma nima večine v državnem zboru, zato si je želela izkoristiti večino, ki jo imajo konservativci na čelu z Evropsko ljudsko stranko v evropskih nadnacionalnih parlamentih, v evropskem parlamentu in tudi v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, v katerega pristojnost sodi evropsko sodišče za človekove pravice.

Najprej je evropska desnica predlagala, naj se lista zavrne iz proceduralnih razlogov, in potem še enkrat, naj se zavrne iz vsebinskih. Ker ima večino tudi v pristojnem odboru, ji je celo uspelo, da je večina glasovala za zavrnitev celotne liste. A pravila igre, verjetno prav zaradi podobnih političnih igric, predvidevajo, da morata za zavrnitev liste glasovati dve tretjini prisotnih članov odbora, to pa se ni zgodilo, saj je bil izid 7 proti 6 za zavrnitev liste.

Poslanec SD in eden izmed šestih predstavnikov Slovenije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope Jan Škoberne je o tem na Twitterju zapisal: »Ne morem se načuditi, koliko so posamezniki (in stranke) zmožni blatiti Slovenijo v tujini za dosego svojih političnih ciljev. Žalostno.«