Klub Pritličje postaja uveljavljeno koncertno prizorišče

Leto in pol po odprtju klub Pritličje postaja eno zanimivejših ljubljanskih koncertnih prizorišč. Da se je uveljavil predvsem skozi prizmo nastopov domačih glasbenikov, je bilo jasno že lani, ko so ti s koncerti na prostem ob večerih polnili Mestni trg. In to se je s koncertom domače zasedbe Liamere spet potrdilo prejšnji četrtek. Nastopila je v notranjem prostoru kluba, ta pa je bil kar pretesen za vse, ki so želeli preveriti, kako je v živo slišati domači sodobnejši elektronski downtempo. Dan pozneje je obiskovalce, v za zdaj najbolj standardnem pritličnem formatu, s celovečernim izborom plesne glasbe razvajal domači producent in didžej Levanael. Minuli ponedeljek pa smo z nastopoma Exoterrisma in Gao Jiafenga na svoj račun prišli še privrženci zvedavejših muzik.

Liamere je nov dvojec (v živo se mu pridruži še basist), ki pa je nedavno že posnel dolgometražni prvenec. Izrazno se napaja v zapuščini bristolskega downtempa devetdesetih in v atmosferični elektronski glasbi, ki je svoj vrhunec zabeležila v londonskem podzemlju konec prejšnjega desetletja po zatonu dubstepa. Ker je šlo za izrazito trendovski pojav, danes resda ni več tako aktualen, je pa hkrati res, da je do zdaj pri domačih glasbenikih ostal skoraj povsem spregledan. Še več, v bendovskem koncertnem kontekstu glasba dvojca zaživi v novi podobi, ki z odrsko kilometrino postaja vse bolj prepričljiva, ne nazadnje tudi zato, ker v njej na površje vse bolj prodira zasedbin karakter.

No, če smo pri domači zasedbi točno vedeli, kaj pričakovati, pa je bil mnogo večja uganka ponedeljkov večer s kitajskima glasbenikoma. Ne le zato, ker sta med širšo publiko skoraj povsem neznana ustvarjalca in ju sodeč po njunih posnetkih na spletu ni mogoče enostavno popredalčkati, pač pa zato, ker se tudi v živem okolju pojavljata v raznoterih izpeljankah. Še posebej to velja za Gao Jiafenga, ki sklada glasbo za film, svobodnjaško piha v saksofon, sledi pojavu internetne glasbe, prakticira grleno petje ... Tokrat smo ga slišali s polurno kompozicijo, sestavljeno iz treh delov. V uvodnih dveh je s kombinacijo posnetih, »najdenih« zgodb in živega narativa sestavil presunljivi (prvo)osebni pripovedi o neuslišanih izkušnjah newyorškega skladatelja in dolgoletne skrite ljubezni. Za popoln kontrast pa je poskrbel z duhovitim tretjim delom, v katerem je na karaoke zapel korejski pop šlager. Nekoliko konvencionalnejši glasbeni pristop je ubral Fan Yau oziroma Exoterrism. Njegov set bi lahko umestili v kontekst digitalnega hrupa, ki močno sloni na raziskujočih ritmičnih prevratih in neobičajni, drzni strukturi samega seta, s katerim se upira uveljavljenim logikam sorodnih muzik.

Ja, nastopa kitajskih gostov sodita v kategorijo tistih, ki zaradi več razlogov ostanejo v dolgoročnem spominu. Ekipa Pritličja pa je z njunim angažmajem spet potrdila, da budno spremlja zanimive, nove glasbene pojave, ob katerih v nekajtedenskih presledkih zdaj že nekaj časa uživamo tudi v Ljubljani.