Prikrite posledice »zlomljenih puščic«

Trideset let od jedrske nesreče v Černobilu, od koder je radioaktivni oblak zaneslo tudi nad Slovenijo, je bil povod za številne reportaže z mesta nesreče, ki bo še 100.000 let kontaminirano z radioaktivnimi izotopi. Toda le redki vedo za drugo zelo podobno nesrečo v Evropi, ki je s seboj prav tako prinesla res bolj omejeno, toda prav tako nevarno jedrsko onesnaženje. Le da za to onesnaženje ni bil kriv civilni objekt, pač pa vojska. Ameriška vojska je namreč leta 1966 po nesreči odvrgla štiri jedrske bombe na Španijo. Bombe na srečo niso eksplodirale, ZDA pa so takoj po incidentu uspele skorajda v celoti prikriti razsežnosti tega dogodka. Slabo poročanje in uspešna propaganda sta poskrbela za izbris tega dogodka iz zgodovinskega spomina Španije.

Šele več desetletij po dogodku so postale znane neke podrobnosti o dogodku, ki se je zgodil 17. januarja leta 1966. Nesreča, kjer se je plutonij raztreščil po tleh se je se je zgodila blizu andaluzijskega mesta Palomares. Tedaj se je ameriški bombnik B52 v španskem zračnem prostoru zaletel z letalom za oskrbo z gorivom. Padel je na tla, ob tem pa so na tla padle tudi štiri vodikove jedrske bombe. Dve od njih sta trčili na zemljo z vso hitrostjo in se pri tem raztreščile. Bombi sta ob tem po zemlji razsejali visoko radioaktiven plutonij. V jedrski bombi je namreč plutonij nameščen v več prekatov, eksplozija navadnega eksploziva pa nato vse dele potisne skupaj, kar ustvari »kritično maso« ki nato sproži najprej verižno reakcijo, le ta pa nato še fuzijo vodika ali podobnega materiala. Tretja bomba se ob padcu ni poškodovala, četrta pa je nepoškodovana padla v morje. Šele lani so ZDA pristale na to, da zemljo s kontaminiranega zemljišče v Palomaresu odstranijo in odpeljejo v ZDA, kjer bo najverjetneje končala nekje v Nevadi.

Ta dogodek je dolgo časa raziskoval ameriški profesor, akademik in fotograf John Howard. Pet let je potoval po okolici Palomaresa in dokumentiral posledice jedrske nesreče na ljudi in okolico. Njegova knjiga »Beli spomeniki« prikazuje zgodbo o prikrivani nesreči. Kot je dejal sam je prvič potoval v ta del Španije leta 1993, vendar je za nesrečo izvedel šele leta 2010. Več kot je vedel o nesreči, bolj je postajal »jezen in osramočen«, saj kljub temu, da je bil šolan zgodovinar, o tem dogodku pred prihodom v Španijo ni vedel ničesar. Ameriška vojska ima za izgubljene jedrske bombe posebno kodno ime – »zlomljene puščice«, John Howard pa opozarja na film s tem imenom, v katerem eden od junakov pravi: »Ne vem, kaj je huje – izgubiti jedrsko orožje ali to, da se to dogaja tako pogosto, da imamo o tem celo kodno ime.« ZDA namreč priznavajo 32 »izgubljenih puščic«. Toda raziskovalni novinar Eric Schlosser ocenjuje, da so jih okoli 100 izgubili samo v petdesetih letih prejšnjega stoletja in trdi, da vsi primeri v ameriški vojski in mornarici sploh niso zabeleženi.

Osnovni odziv ZDA v takšnih primerih je preprost – zanikati in minimalizirati. Ko se je izvedelo za nesrečo, je na območje prišlo 32 ameriških ladij, ki so iskale bombo v morju. Zaprli so velik del obale, ribiči niso mogli loviti rib in so dobesedno stradali. Bomba je bila v ospredju zanimanja javnosti, zato so v vojski dali dovoljenje, da se novinarjem izročijo slike iskanja bombe. In to zato, da bi pozornost preusmerili iz kopnega na morje. Ta taktika je delovala več kot odlično. Vsi mediji so poročali o »izgubljeni bombi« v ednini. Tedanji predsednik Lyndon B. Jonhson in veleposlanik ZDA v Španiji sta se na tem delu obale celo kopala, da bi dokazala, da je obala varna. Slika je prišla na naslovnico New York Timesa. Na ostale bombe pa je javnost preprosto pozabila ali pa se sploh ni zavedala, kaj se je z njimi zgodilo.

Danes je podobno. Ljudje, ki imajo ekonomske interese v tem delu Španije ne želijo, da bi se razvedelo, da kmetje obdelujejo zemljo, v kateri je plutonij. Prav tako ne želijo, da bi turisti izvedeli, da so v tem delu sveta odpeljali na tisoče sodčkov z zemljo. In ne vse – številne sode s kontaminirano zemljo so preprosto zakopali in dobesedno prikrili. Za koliko plutonija gre, tega nihče natančno ne ve. Toda po nekaterih ocenah naj bi ga bilo razsejanega okoli deset kilogramov. En sam miligram pa je dovolj za pljučnega raka. Plutonij se nahaja tudi v prehranjevalni verigi, vendar je bolj problematično njegovo vdihavanje. Če ga je v zemlji samo še za kilogram ali dva je to dovolj, da ljudje atome plutonija inhalirajo zaradi vetra. Ob tem je zaradi upada kmetijstva Palomares postal pravi raj za nudiste ter tiste, ki si želijo sprostitve v obliki svinganja ali konzumiranja uslug seksualnih delavk. Kakšni so dolgoročni učinki tega onesnaženja v Palomaresu pa še danes ni jasno, saj se je okoli 1000 ljudi preselilo iz kraja in zato njihovega zdravstvenega stanja oblasti niso več spremljale. Do nesreče je prišlo v času Francove diktature, ki je imela veliko razlogov za to, da dogodek prikrije, enako kot tudi ZDA. Ob tem pa na poljih delajo številni migrantski delavci, katerih stanje prav tako nihče ne spremlja in so tudi v največji nevarnosti, da ob svojem delu pridejo v stik s smrtno nevarnim plutonijem.