Pogumnejša od moških kolegov

Po divji noči je bila na družbenih omrežjih precej redkobesedna. »Kristus je vstal,« se ji je zapisalo. Ali je bil to njen odziv na izvrstno razpoloženje v Ambasadi Gavioli v Izoli noč prej ali preprosto voščilo njenim pravoslavnim privržencem tisti dan, ni povsem jasno. Še najbolj verjetno je šlo za nekakšno metaforično parafraziranje, vsaj v glavah tistih, ki smo nedeljsko noč preplesali ob izboru glasbe ruske techno in house zvezdnice Nine Kraviz. Ali je večjega Kristusa zaradi odličnega odziva videli ona ali pa zaradi njenega dobrega seta publika, pravzaprav ni pomembno, Gaviolija smo verjetno vsi zapustili polni dobrih vtisov.

Kravizova že kakšnih pet let sodi v kategorijo najbolj priljubljenih didžejev(k), tistih, katerih imena so tudi na lajnapih največjih festivalov po navadi najbolj odebeljena. Da se ji obeta vidna didžejevska kariera, je postalo bolj ali manj jasno že pred slabim desetletjem, ko so jo najprej povabili na eno od glasbenih akademij Red Bulla. Leta 2008 je potem dobila rezidenčni večer v moskovskem klubu Propaganda, ki se ga je hitro prijel sloves najpriljubljenejšega mestnega zbirališča za privržence plesne elektronske glasbe. Istega leta je začela ustvarjati tudi svojo glasbo, ta pa ji je potem odprla pot v Evropo in kmalu še v ZDA, na Japonsko ... Leta 2012 je objavila vsesplošno pohvaljen albumski prvenec, se preselila v Berlin in lani dobila še rezidenco na ibiški klubski serialki Enter, ki jo vodi techno guru Richie Hawtin.

Ta del se za dekle, ki je odraščalo v odmaknjenem sibirskem Irkutsku, sliši kot pravljica, vendar pa je Kravizova spoznala tudi tiste temnejše plati glasbenega biznisa. Pogosto namreč sliši očitke, da ji je vse to uspelo zaradi privlačnega videza. Tega sicer resda rada poudari tudi na odru, se pa kljub temu zdi, da ima zaradi njega večkrat preglavice kot koristi. Nekako je že ta njena izkušnja dober primer moškega šovinizma, ki marsikatero obetavno ustvarjalko odvrne od tega, da bi se preizkusila v vlogi didžejke. No, sama je vztrajala in njene sete danes cenijo tudi ali pa predvsem glasbeni poznavalci.

Ker glasbo vrti v različnih okoljih in kontekstih, se temu primerno prilagaja z izbori skladb, zato je bila precejšnja uganka, s čim nam bo postregla tokrat. Lahko bi ubrala preizkušen obrazec in preprosto vrtela ziheraško glasbo, kot to v večjih klubih pogosto počnejo njeni kolegi, toda da ne namerava narediti kompromisa, se je potrdilo že v trdem, koračniškem techno uvodu. In ta hitri tempo je bolj ali manj ohranila v celotnem setu, v katerem smo slišali tako detroitske techno klasike, veliko sodobnega techna (predvsem z njene založbe Trip), bolj čudne techno odklone in starošolski acidovski zaključek. Šlo je torej za precej zahteven izbor glasbe, ki bi najbrž težko zmotiviral tudi kakšen podtalni klub, toda občinstvo je tokrat izvrstno razpoloženje ohranilo vso noč. In ja, če dobrega didžeja prepoznamo po razplesani publiki, potem si Nina Kraviz za nastop v Gavioliju zasluži same pohvale.