O srčiki neke oblasti

»Putin je državnik, ki najbolje čuti živec ruske oblasti,« mi je pred leti dejal filozof, sociolog in ideolog evrazijskega gibanja Aleksander Dugin. Čeprav se notorični kritiki Kremlja s tem najverjetneje ne bi strinjali, jedrnata definicija ostaja ena najnatančnejših pri opisovanju »življenja in dela« Vladimirja Putina. Še več, pojasni tudi frustracije svetovne politike, ki z večjim ali manjšim zavidanjem zre v Kremelj, in kar ne dojame, kaj Putina, ne glede na izolacijo Rusije in sankcije proti njej, še zmeraj drži na oblasti. Če bi ta živec svojih okolij tako dobro čutili tudi drugi svetovni voditelji, predvsem tisti z Zahoda, bi bili veliko manj negotovi, ko pride čas volilnih preizkušenj.

Živec, srčika, utrip, kakorkoli že poimenujemo bistvo oblasti v Rusiji, še zdaleč ni takšna skrivnost, kot jo je skušal v 19. stoletju orisati pesnik Fjodor Tjutčev, apologet Rusije, ki jo je »mogoče le ljubiti, ne pa tudi razumeti«. Putin razume pomen sobivanja z elitami na eni in nujnost spretne medijske manipulacije na drugi strani. Razume, da javnost hlepi po podobi močnega voditelja, obenem pa sledi stari tradiciji diskretnega, zaprtega dvora, kjer podanikom razkrijejo le najnujnejše informacije o vladarju. O človeku, ki drži vse niti v rokah, obenem pa je obkrožen s širokim krogom dvorjanov, zvestih po naravi, in tistih, ki so postali zvesti po discipliniranju oligarhov leta 2003 z znanim primerom Mihaila Hodorkovskega. Elita oblikuje filter med vladarjem in ljudstvom ter po potrebi odigra vlogo krivca za družbene in gospodarske anomalije. Vladar je namreč ljudstvu naklonjen, ga pa zaradi gneče privilegirancev okrog sebe pogosto ne sliši in ne vidi najbolje. Ne le, da ga to načelo v očeh pretežnega dela javnosti na neki način odvezuje odgovornosti za napake, elita tudi dejansko opravlja umazani del posla. Posredno so to dokazali tudi Panamski dokumenti, ki so jih v Kremlju označili za zaroto proti Rusiji in za poskus blatenja ruskega predsednika. Dejansko pa so razkrite informacije nakazale sheme, po katerih naj bi čare davčnih oaz užival ožji Putinov krog, ne pa nedvoumno tudi sam predsednik. Vse ostalo so za zdaj le insinuacije.

Če pa bi že grozilo, da bi pregovorno koruptivna vladavina kooperative Jezero, kroga Putinovih peterburških prijateljev, ki danes pod okriljem predsednika – ali pa predsednik z njihovo pomočjo – vodi Rusijo, zamajala trdnost oblasti, je tukaj še zunanja politika. Zmeraj priročni podaljšek notranje. In tudi tukaj se Vladimir Putin drži preverjenih obrazcev. Rusija – razlagalci njene imperialne narave bi na tem mestu poudarili značilnost Rusije kot v nasprotju z britansko celinskega imperija – skrbi predvsem za svoje strateške interese v neposredni soseščini. Tudi v tej luči se je treba ozreti na aneksijo Krima, politiko Moskve do Ukrajine, Zakavkazja in Srednje Azije. Ker pa Rusija noče privoliti v tezo novinarja in oporečnika Konstantina Simonova o »sicer veliki, a tretjerazredni državi«, dela ekskurzije tudi v bolj »oddaljeno tujino«. Potem ko ga je Zahod izigral v Libiji, se je Putin, izrazito alergičen na arabske pomladi in barvne revolucije, drugače lotil sirskega vprašanja. Podpora Bašarju Al Asadu, letalski posegi v Siriji in pogajanja z uporniškimi skupinami so premešali karte na Bližnjem vzhodu. Pri tem pa Rusiji, ki je skušala dokazati status velesile, niti najmanj ne grozi, da bi v Siriji doživela ponovitev afganistanske izkušnje, pred čimer svarijo nekateri kritiki.

Putinova politika je dvorezna, a kaže zavidanja vredno konsistentnost. Mogoče ji je očitati demagogijo, hazardno igro z gospodarskimi in socialnimi razmerami s potiskanjem v (samo)izolacijo, obenem pa predsednik uživa visoko podporo domače javnosti. In gospodarskega zloma, ki ga mnogi napovedujejo, kljub resnim težavam v ruskem gospodarstvu, ni in ni. Predvsem ukrajinska epizoda, ki še zmeraj traja, je v Rusiji tematizirala razpravo o duhovnih povezavah ruskega, pravoslavnega sveta in začrtala močno povezavo z idejami uvodoma omenjenega Aleksandra Dugina. Zavrnjena od Zahoda se je Moskva obrnila v Azijo, začela kopati med evrazijskimi koreninami in oblikovati tesno povezavo s Kitajsko, ki je v Rusiji finančno ključno navzoča.

Kaotična Sirija, kjer se zdijo vse možnosti podpore posameznim skupinam bolj ali manj slabe, bi bila lahko paradoksalno platforma za oblikovanje nekakšnega dialoga z Zahodom. Predvsem z ZDA, kajti interesno parcializirana Evropska unija »brez enega telefona«, tudi če bi bila v Siriji kakšen dejavnik, za Moskvo ne pomeni sogovornice z isto težo kot Washington. Soočenje v Siriji po drugi strani sicer grozi z novimi konflikti širših razsežnosti, a vendarle preusmerja pozornost z nevralgičnih točk odnosov z Zahodom s Krima in Donbasa. A za zdaj ta shema ne deluje. V kontekstu hladnih odnosov pa se z obrobno vlogo pojavlja tudi Slovenija s svojim julijskim vabilom Vladimirju Putinu, naj obišče Vršič ob stoletnici ruske kapelice. Ne glede na deklarativno pietetne okoliščine morebitnega obiska ga bo svetovna javnost, če ga bo opazila, težko razumela drugače kot v političnem kontekstu. Pa bo Putin dejansko prišel? Na dokončno potrditev bo verjetno treba čakati do zadnjega, odvisna pa bo od taktične presoje. Bodo v Kremlju presodili, da je obisk v članici EU, od koder v zadnjem času vabil tako rekoč ni, simbolično pomemben? Ali pa bo zavrnitev z demonstracijo protizahodnih sentimentov v danem trenutku produktivnejša? Predvsem za domačo, rusko rabo, seveda. V tem se namreč skriva konsistentnost kremeljske politike. Je namreč zmeraj in predvsem – ruska.