V imenu očeta

Tri slike, vse izrazno močne, so si nekoč prilastili nacisti in po svoje pričajo o nemški zgodovini. Prava senzacija je, da jih bodo skušali prodati na dražbi; to je omogočila poprava krivic, kajti dela so pred kratkim vrnili dedičem pravih lastnikov. A vsi se ne strinjajo s prodajo in dražba je razdelila umetnostni svet.

Gre za dela Adolhpa von Menzla, Wilhelma Leibla in Ludwiga von Hofmanna, velikih slikarjev iz 19. stoletja, in sicer za sliki ter risbo, ki so dolga leta visele v muzejih v Nemčiji in Švici. Nihče ni pomislil, da bodo nekoč spet zamenjale lastnika. A v minulem letu ali dveh so ugotovili, da so bila dela ukradena, prave lastnike pa so našli med dediči judovske družine, ki jih je kupila pred več kot sto leti – v berlinski dražbeni hiši Villa Grisebach jih bodo v imenu dedičev skušali prodati 1. junija letos.

To je le prvi vrhunec v zapleteni zgodbi o naropanih umetninah, s katero se bo Nemčija še dolgo ukvarjala. Sledil bi lahko pravi val zahtevkov za vrnitev umetnin, kajti kalifornijska odvetniška pisarna Bartko Zankel Bunzel, ki so jo najeli dediči, išče na stotine del v lasti omenjene družine. Američani so v stiku z različnimi nemškimi muzeji in nekateri si želijo, da stvar ne bi prišla v javnost. Takšna pogajanja so namreč zahtevna in veliko gre lahko narobe.

Ta dela, tudi omenjene tri slike, ki bodo prišle na dražbo, so bila nekoč last zelo znanega judovskega časopisnega mogotca Rudolfa Mosseja. Glavni urednik njegovega slavnega časopisa za nemško prestolnico Berliner Tageblatt je bil dolga leta Theodor Wolff, eden največjih novinarjev weimarske republike, demokrat po načinu razmišljanja in neuklonljiv duh. Mossejev publicistični koncern je sestavljalo kar 130 časnikov in revij, med njimi tudi jutranjik Berliner Morgen-Zeitung pa Berliner Volks-Zeitung in satirična priloga Ulk, ki jo je med drugim urejal tudi pisatelj Kurt Tucholsky.

Založnik Mosse si je zagotovil vpliv in precejšnje premoženje, saj je sodil med najbogatejše ljudi v Prusiji. V glavnem mestu je imel palačo ob Leipziškem trgu in je bil strasten zbiralec umetnin. Leta 1920 je zaradi kapi umrl v svoji poletni rezidenci in vodenje imperija sta prevzela dediča – nezakonska in pozneje posvojena hči Felicia ter zet Hans Lachmann-Mosse.

Nato so prišli nacisti. Zaradi njihovih pritiskov so odpustili judovskega novinarja Wolffa, razbili so osovraženo Mossejevo časopisno podjetje oziroma vsaj njegov notranjepolitični del ter zasegli lastnino na nemških tleh.

Izbor zaplenjenih umetnin in pohištva iz zapuščine Rudolfa Mosseja so maja 1934 razstavili v berlinski dražbeni hiši Rudolpha Lepkeja, vse skupaj pa je organiziral trgovec z umetninami Karl Haberstock, ki je poklicno pot nadaljeval kot posrednik pri nabavljanju umetnin za naciste. Teden pozneje je dražbeno podjetje Union prodalo nekaj slik in pohištvenih predmetov v lasti zeta in (takrat že izgnanega) direktorja založbe Hansa Lachmanna-Mosseja, ki je konec vojne tako kot žena in trije otroci dočakal v tujini.

Takratne dražbe naj bi zbujale videz zakonitosti. V katalogu za prvo so kot naročnika navedli skrbniški sklad Rudolfa Mosseja, zbirko umetnin, ki so bile naprodaj, pa celo poimenovali Umetniška zbirka Rudolfa Mosseja. Vabili so z imenom velikega preminulega zbiralca, torej z imenom očeta, čigar hčer so hkrati življenjsko ogrožali, jo pregnali iz države in okradli. V uvodu so posebej omenili posamezne slike, tudi sliko Ludwiga von Hofmanna, ki so jo zdaj zakoniti lastniki dobili nazaj. Na njej ženski stopata po morski obali poleg golega dečka. Prodajalci so se navduševali: »Takšnega slavospeva mladostni in ljubezenski sreči, takšnih sijočih barv slikar ni dosegel nikoli več.«

Slikar Hofmann je bil doma v Darmstadtu in ta slika, zelo značilna za secesijo, se je že leta 1941 znašla v muzeju v tem mestu v kompleksu na mestnem griču Mathildenhöhe. Muzej jo je odkupil od zbiralca Trappa iz Baden-Badna in odtlej je dolga desetletja veljala za eno njegovih najpomembnejših umetnin. A junija 2014 so se oglasili odvetniki iz Združenih držav Amerike. Dokazi so bili nesporni, podobno kot v drugih primerih. Upodobitev moža Wilhelma Leibla z naslovom Appellationsrat Stenglein so leta 1934 prodali v Švici in sredi osemdesetih let spet ponudili na trgu z umetninami. S finančno pomočjo koncerna Daimler jo je kupilo švabsko mesto Sindelfingen. Tudi tamkajšnji mestni muzej je poleti 2014 prejel dopis iz ZDA in sliko je moral kmalu vrniti. Dediči – stara gospa iz ZDA in dva institucionalna upravičenca – so se sprva strinjali s pogodbo o izposoji, a so jo kmalu preklicali.

To je le prvi vrhunec v zapleteni zgodbi o naropanih umetninah, ki bo Nemčijo zaposlovala še dolgo. Sledil bi lahko pravi val zahtevkov za vrnitev umetnin.

Tretje delo je pastelna risba, na kateri je umetniški genij Adolph von Menzel sredi 19. stoletja v toplih tonih upodobil sestro Emilie. Risba je leta 1934 prišla v last Fritza Nathana, trgovca, ki je imel sedež v Münchnu in se je nato moral tudi sam izseliti. Menzlovo risbo je še v času, ko je bil v Nemčiji, prodal zbiralcu Oskarju Reinahartu iz Winterhurja in do nedavnega je bila del zbirke po njem poimenovanega muzeja. Danes bi lahko zbudila veliko zanimanje za nakup. »Menzel ni bil nikoli bolj francoski kot v pastelih s konca štiridesetih let, nikoli bolj oseben kot v upodobitvah svoje sestre,« je razložil Florian Illies, pisatelj, poznavalec umetnosti in eden od vodilnih v dražbeni hiši Villa Grisebach. Vrednost pastela ocenjujejo na 300 tisoč evrov in je najdražja od treh opisanih umetnin.

V nobeni od muzejskih ustanov, ki so morale izročiti te umetnine, se niso zavedali, da so bile slike zaplenjene. Tako toliko desetletij po vojni postaja jasno, koliko zgodovine še ni raziskane in koliko krivic je še treba popraviti. Leta 1998 je Nemčija podpisala washingtonsko listino, s čimer se je – pozno sicer – obvezala, da bo poiskala naropane umetnine v javni lasti, takšna dela vrnila oziroma poiskala druge poštene rešitve. Ronald Lauder, predsednik Svetovnega judovskega kongresa, je pred kratkim opozoril, da so se Nemci pri tem premalo potrudili. Očitno ima prav.

Primer Mosse bo prizadel še druge nemške ustanove, na primer muzej Wallrafa Richartza v Kölnu, ki je leta 1960 v dar dobil tihožitje z rožami, za katero se je zdaj pokazalo, da je last družine Mosse. Mestni svet se bo s to težavo ubadal prihodnji mesec. Primer je zahteven, ker je bila slika leta 1934 na dražbi prodana judovskemu trgovcu, ki so ga pozneje preganjali nacisti. Še en primer, ki bode v oči nekoliko drugače: v mestni umetniški galeriji v Karlsruheju imajo osupljivo delo krajinarja Carla Blechna, ki je po mnenju umetnostnih zgodovinarjev še eno od znamenitih imen 19. stoletja. Delo so že vrnili Mossejevim dedičem, vendar ga še vedno hranijo v Karlsruheju. Tam bi ga seveda radi obdržali, a o tem ne želijo povedati nič oprijemljivejšega.

Zgovornejši je Eric Bartko, ki v kalifornijski odvetniški pisarni vodi oddelek za iskanje ukradenih umetnin. Pravi, da se s Karlsruhejem pogajajo o prodaji in da bi tam morali izpolniti nekatere zahteve, in to v razumnem roku.

A zakaj se vse to dogaja zdaj, zakaj se pojavljajo zahteve po vrnitvi in potekajo pogajanja? Od treh otrok založnikove dedinje Felicie Lachmann-Mosse sta bila dva brez potomcev, in hči Hilde L. Mosse, otroška psihiatrinja, in sin George L. Mosse, zgodovinar. Oba sta premoženje zapustila neki fundaciji in univerzi. Felicijin najstarejši sin, ki je mlad umrl zaradi raka, je imel hčer. Ona je tretja dedinja.

Zgodba je zapletena, enako velja za družinske vezi: Felicia in njen mož Hans Lachamm-Mosse sta se konec tridesetih let ločila, on se je poročil z dolgoletno prijateljico, vdovo Karolo Strauch. Njen sin iz prvega zakona je bil znan fizik in eden njegovih sinov je direktor Mossejeve fundacije, ki sodi med dediče.

Leta 2012 so s sodelovanjem te fundacije začeli prizadevanja za vrnitev umetnin družini Mosse in skušali ugotoviti, kje je zbirka. Strokovnjak Bartko, ki so mu zaupali vodenje projekta, je dve leti pozneje na spletni strani Lost Art, ki jo podpira nemška vlada, shranil podatke o več kot 400 umetninah in nekaj sto drugih predmetih, na primer pohištvu, porcelanu in urah, skupaj o več kot tisoč kosih. Že samo to je verjetno nagnalo strah v kosti kar nekaj muzejskim direktorjem, še bolj živčni pa bodo zdaj zaradi dražbe.

Marsikdo bi dedičem utegnil zameriti, ker slik ne darujejo ali posodijo muzejem. Večkrat so potomcem judovskih zbiralcev že očitali, da umetniška dela zahtevajo nazaj le zaradi zaslužka. A kaj naj bi bilo pri tem slabega? Škandalozno je kvečjemu to, da so jim tako dolgo odrekali lastnino. Bartko ima zato same pohvalne besede za mestni muzej v Berlinu, v katerem je spraševal za en sam predmet in dobil odgovor, da so našli kar osem umetnin, ki so verjetno Mossejeve, med drugim rimski otroški sarkofag in staroegiptovsko žrtveno korito.

Dražba slik bo zanimiva še z enega vidika. Kmalu naj bi začel veljati sporni zakon o varovanju kulturnih dobrin, zaradi katerega bo pomembna umetniška dela težko izvoziti iz Nemčije. Zaradi njega se bo veliko vnetih zbiralcev obotavljalo kupovati umetnine, saj ne bo jasno, ali bodo pridobitve pozneje lahko ponudili na tujih trgih. Tako bodo dragocena dela, tako rekoč muzejski dragulji, nemara že takoj prodana v tujino.