Turčija: zamenjava premierja, zavrnitev vizumskega sporazuma z EU

Turški predsednik Tayyip Erdogan, ki v zadnjem času vse bolj zagrizeno preganja neodvisne medije in kritike svoje politike v Turčiji in izven nje se je odločil, da zamenja tudi svojega dolgoletnega tesnega sodelavca in predsednika turške vlade Ahmeta Davutogluja, ki je tudi predsednik vladajoče stranke AKP. V Turčiji predsednik največje vladajoče stranke tradicionalno vodi tudi vlado, za konec meseca pa je že napovedan izredni kongres stranke, na katerem lahko Ahmet Davutoglu pričakuje svojo razrešitev, v kolikor ne bo odstopil. Zato je napovedal, da bo odstopil in svoje delo opravljal le še do 22. maja. Dejal je, da se mu zdi, da je zamenjava na čelu vlade »potrebna« in da jo je potrebno izpeljati »na miren način«. Že prejšnji teden mi je izvršni odbor vodstva stranke odvzel možnost imenovanja poverjenikov stranke, kar je bil prvi korak k njegovi razrešitvi. Potencialna naslednika naj bi bila sedanji minister za transport Binali Yildirim ter minister za energetiko Berat Albayrak, ki je poročen s predsednikovo najstarejšo hčerko Esro. Oblast v Turčiji bo tako tesno v rokah družine.

Razlog za razrešitev naj bi bila nesoglasja med predsednikom vlade in turškim predsednikom, ki s svojega položaja dejansko vodi državo. Erdogan si namreč želi z ustavnimi spremembami pridobiti še več pooblastil, Davotoglu pa meni, da bi to ogrozilo parlamentarno demokracijo v Turčiji. To za EU vsekakor niso dobre novice, kajti Davoutoglu je veljal za veliko bolj »proevropskega« politika v primerjavi z Tayyipom Erdoganom. Bil je tudi tisti, ki se je z evropskimi voditelji pogajal o načinu ustavitve beguncev preko »balkanske poti.« Kritiziral je tudi odločitve turških organov, da preganjajo novinarje in kritike turškega predsednika. Njegova zamenjava zato vsaj posredno ogroža tudi omenjene dogovore, to pa dokazuje tudi odločitev turškega predsednika Erdogana, da zavrne režim ukinitve vizumov z EU (z izjavo »vi pojdite po vaši, mi pa bomo šli po svoji poti«) ker Turčija ne želi spremeniti svoje protiteroristične zakonodaje v skladu z zahtevami EU. Ker je bila obljuba o ukinitvi vizumov del »paketa« ukrepov, s katerimi su po dogovoru med Turčijo, EU in Grčijo balkanske države na čelu s Slovenijo ustavile begunce na makedonsko-grški meji, bi zamenjava Davutogluja lahko imela tudi širše regionalne posledice.

V Turčiji sicer ni skrivnost, da je imel vso dejansko oblast v rokah Erdogan, kljub temu, da je funkcija predsednika države bolj ali manj simbolična, medtem ko ima več pooblastil predvsem predsednik vlade. To je lahko ugotovil tudi predsednik vlade Davutoglu, ki je po prihodu v Turčijo z zadnje poti po Evropi in Bližnjem vzhodu lahko ugotovil, da so mu bila številna pooblastila medtem že odvzeta. Sedaj se pričakuje le še njegov odstop, Davutoglu pa je že napovedal, da ne bo zahteval novega mandata. Na te novice so se odzvale tudi tuje borze in sicer s prodajo turških lir in njenim padcem.

Če bo zamenjava na mestu predsednika turške vlade ogrozila begunski sporazum z EU bo to v največji meri škodilo nemški kanclerki Angeli Merkel, s katero se je Davutoglu precej dobro razumel in pogosto slikal. To bi lahko vplivalo na nadaljnji padec priljubljenosti nemške CDU, ki sicer še vodi pred opozicijsko SPD in vse bolj popularno AfD, vendar z vse manjšo prednostjo. Padec dogovora o beguncih s Turčijo bi izpostavil novim pritiskom tudi Grčijo, ki je bila v zadnjem letu dni zaradi številnih beguncev in ekonomske krize v še posebej ranljivem položaju.

Za Turčijo je takšen razvoj zelo slab. Stranka Pravičnosti in razvoja (AKP) je prišla na oblast v Turčiji leta 2002. Erdogan je postal predsednik vlade, ki je državo vodil deset let, Davutogluja pa je z mesta svetovalca za zunanjo politiko sam leta 2009 predlagal na mesto zunanjega ministra in nato še na mesto predsednika vlade. Ko se je Erdoganu leta 2014 končal drugi mandat predsednika vlade, je Davutoglu nadaljeval Erdoganove projekte. Kot predsednik države bi v skladu z ustavo Erdogan moral zamrzniti svojo funkcijo v AKP in se vzdržati strankarske politike, toda turški predsednik je ravnal povsem drugače. Ko je leta 2013 izbruhnil korupcijski škandal v Turčiji, v katerega sta bila vpletena tudi Erdogan in njegov sin, je Davoutoglu predlagal spremembe zakonodaje, ki bi omejile korupcijo. Vendar je Erdogan z vetom preprečil sprejetje zakonov.

Davutoğlu se je zavzemal tudi za bolj umirjeno politiko do kurdske PKK, s katero je država praktično v vojni. In ker je predsednik vlade vodil preveč samostojno politiko, se je na koncu Erdogan odločil, da ga zamenja. Če bo to uvod v uspešno spremembo ustave, ki bo uvedla predsedniški sistem, pa to lahko s seboj v državo prinese še več avtoritarnih postopkov, še več nestabilnosti, manj nadzora oblasti in več demonstracij in protestov, predvsem pa novo spiralo spopadov med turškimi varnostnimi silami in kurdsko PKK. In vse to v trenutku, ko odnosi Turčije z ZDA niso zelo dobri, z Rusijo pa so po turški sestrelitvi lovca Su-24 v Siriji odnosi celo na najnižji točki v sodobni zgodovini.