Kritika / Adriano Fabris: Etika komunikacije

+ + + +

Premišljanja italijanskega filozofa o dialogu.

Zakaj sploh postaviti vprašanje komunikacije kot take? Politična komunikacija je prevzela slog in vsebino reklam. Za »dobro komuniciranje« šteje učinkovito prenašanje informacij od pošiljatelja k prejemniku. A v tem primeru je prejemnik le tarča, le objekt, ki sprejema sporočilo. Tako stanje bi lahko imenovali tudi manipulacija. In v tej točki se angažira Fabris, saj stremi h komunikaciji, ki je dialoška, kjer ta, ki začne komunikacijo, pričakuje besedni odgovor. Komunikacija zanj pomeni razpreti skupni prostor odnosov med sogovorci. Drugače pademo v smrt komunikacije, ta preneha biti večstransko izmenjavanje pogledov, mnenj, sporočil etc.

Avtor v knjigi kot poseben problem omeni novinarstvo, v katerem se komunikacija često podreja zahtevam propagande. A delo ne gre v smer Chomskega, saj ne prinese podrobnih analiz medijske manipulacije. Kot filozof jo le zazna in opiše njena gibala, pokaže na sistemsko praznost novinarskih kodeksov, potem pa vodi bralca k etični komunikaciji. Seveda po sokratski metodi, s katero ponazarja, v čem je družbena prednost etičnega komuniciranja pred manipulativnim. To nam namreč ustvari sogovornike, s Habermasom bi rekli, da producira javnost. Tu Fabris zadene na dominantne postopke medijev, ki javnost razumejo le skozi številke in odstotke, ki jih manično merijo ankete; kjer je javnost le gmota, ki jo dnevno preoblikujejo in ustvarjajo verovanja in prepričanja v novem svetu virtualne realnosti. Nasproti temu postavi odprto družbo, odpiranje perspektiv in javne debate, kar pa predpostavlja dialogiziranje in pripravljenost poslušati druge. A za dialog si moramo vzeti čas, s čimer podvomi še o konceptu moderne učinkovitosti, ki jemlje kot potratne in nefunkcionalne odločitve, do katerih pridemo skozi dolgotrajna iskanja konsenzov.

Skratka, filozofski poziv k izstopu iz orwellovskega sveta.