Spolno je politično

Odzivam se na komentar z naslovom Spolno je politično avtorja Slavoja Žižka, ki je bil v Mladini objavljen 22. aprila 2016.

Žižek najprej napačno označi zmagovalko na tekmovanju Eurosong 2014 kot avstrijskega transvestita. Ne Tom Neuwirth in ne Conchita Wurst o sebi ne govorita kot o transvestitu. Nalepke si lahko lepimo le sami. Nihče jih nima pravice lepiti za nas in namesto nas. To je namreč vsaj nespoštljivo, če že ne oblika nasilja. Odvisno, kako to dojame oseba, o kateri je govora.

Napačen je tudi Žižkov odgovor na lastno vprašanje »Kaj je torej transseksualnost?« Naprej zato, ker je koncept biološkega spola ravno tako družbeni konstrukt. Neujemanje, ki ga doživljajo transseksualne osebe, torej poteka na relaciji spolne identitete, ki naj bi jo oseba razvila na podlagi spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, in lastnim doživljanem spolne identitete. Običajno transseksualne osebe doživljajo nenehno prisotno nezadovoljstvo in distres zaradi občutka neusklajenosti z ob rojstvu pripisanim spolom, hkrati pa imajo željo in potrebo svojo spolno identiteto potrditi tudi na telesni ravni s procesom potrditve spola (različne operacije, jemanje ustreznih hormonov …).

Poleg tega transseksualnost ne vključuje zapletene sestave dodatnih spolno nenavadnih stališč, ki so zunaj binarnega nasprotja med moškim in ženskim, kot je zapisal Žižek. Transseksualnost namreč ni krovni termin za vse nenormativne spolne identitete, ampak je to transspolnost. Običajno namreč transseksualne osebe ostajajo znotraj binarnega spolnega sistema. Pri tem je treba poudariti, da gre za nenavadna stališča samo z gledišča norme. Nerodna pa je tudi Žižkova formulacija „binarno nasprotje med moškim in ženskim spolom“. Ženski in moški spol sicer običajno dojemamo kot različna, vendar si ne nasprotujeta.

Glede na to, da se besedišče za poimenovanje različnih spolni identitet že razvija znotraj skupnosti transspolnih oseb v Sloveniji, uporabljajmo to besedišče. Zagotovo niso vse besede v skladu z besedotvornimi normami slovenščine, je pa zagotovo bolj humano to, da trpi jezikovna norma kot pa osebe, ki lahko napačne besede doživljajo kot nesprejemljive ali žaljive. Uporaba jezika, ki ga zase uporabljajo transspolne in cisspolno nenormativne osebe, omogoča oblikovanje skupnosti, pripadnosti, korenin. Več o terminologiji na: www.transakcija.si.

Težava je torej v samem dejanju pripisa spola ob rojstvu. Zdravniki ob rojstvu otroku pripišejo spol običajno na podlagi ene same informacije – izgleda genitalij. S tem otroku ne pripišejo samo spola, ki je lahko le ali moški ali ženski, ampak s pripisom hkrati izrazijo družbeno pogojeno pričakovanje, da bo ta otrok razvil pripisanemu spolu skladno spolno identiteto.

Niso samo naše genitalije tiste, ki določajo naš spol in s tem našo spolno identiteto. Ni niti nujno, da naše genitalije sploh določajo naš spol in spolno identiteto. Lastno spolno identiteto določimo na podlagi našega notranjega občutenja izkušnje s spolom, kar imenujemo samoidentifikacija. Večina ljudi sicer v procesu socializacije razvije skladnost med bo rojstvu pripisanim spolom in notranjim občutenjem izkušnje s spolom, vendar to ne velja za vse, kar bi moralo biti povsem sprejemljivo. Namesto tega pa večina transspolne osebe patologizira, diskriminira in demonizira.

Transspolno gibanje, in ne transseksualno, kot ga imenuje Žižek, torej ne zagovarja prostovoljne odprave spola, tako namreč Žižek, ampak zagovarja odpravo privilegiranosti binarnega spolnega sistema ženska–moški, ki vse ljudi prisilno tlači v le dve kategoriji.

Vse opisano je ravno toliko »eksperimentiranje s svobodo, družbo in čustvi«, kot piše Žižek, kolikor s svobodo, družbo in čustvi eksperimentira trenutno privilegirani binarni spolni sistem. Transspolno gibanje zagovarja družbene norme, ki bodo človeka vredno življenje omogočale tako transspolnim kot tudi cisspolnim osebam, se pravi tistim, ki smo ponotranjili pričakovanja o spolni identiteti, ki so nam bila podana z ob rojstvu pripisanim spolom, ki je znotraj binarnega sistema.

Naj odgovorim še na Žižkovo vprašanje: Če transspolne (ne transseksualne kot piše Žižek) osebe tako ponosno vztrajajo pri svojem ‘trans-’ onkraj vse razvrstitve, zakaj hkrati tako vztrajno zahtevajo primeren prostor? Zakaj se pred ločenimi stranišči ne odzovejo z junaško brezbrižnostjo? Zato ker transspolne osebe doživljajo toliko nasilja v vsakdanjem življenju, ker se vsak dan borijo s predsodki, ker se, če že ne doživijo nasilja, na vsakem koraku pričakuje, da bodo potrpežljivo razgaljale najbolj intimne podrobnosti o sebi, vsakemu, ki bo to želel. Če tovrstnih razlag ne pričakujemo od cisspolnih, jih ne pričakujmo niti od transspolnih oseb.

Odgovornost za ustvarjanje varnega, solidarnega okolja je namreč vedno na osebi oziroma osebah, ki so v dani družbi in v dani situaciji na pozicijah moči. Pozicije moči vzpostavljajo nekatere osebne okoliščine kot so npr.: govor brez tujega naglasa; cisspolna moškost; heteroseksualnost; višji dohodek; starost med (v grobem) 40. in 60. letom; bela barva kože …

Kar me vodi do naslednjega: Težava pri izražanju identitete, ki temelji na svetli polti, heteroseksualnosti, cisspolni moškosti, je v tem, da se večina s to identiteto v večini situacij ne zaveda svojih privilegijev. Zato se jih označi »esencialistične rasistične identitiste«, če uporabim Žižkovo besedno zvezo. Tovrstno označevanje je sicer neproduktivno, celo kontraproduktivno, čeprav osebe s privilegiji zaradi tega ne izgubimo ničesar, razen mogoče kanček dobre volje. Zavedanje o lastnih privilegijih ni enostavno. Tiste_i, ki jih imamo, smo se jih namreč tako navadile_i, da se zahteva po bolj solidarnem svetu zdi kot zatiranje.