Žive meje / N'toko: Bajke in povesti o integraciji
Naše institucije v nasprotju z nekaterimi vzhodnoevropskimi državami o nezaželenosti tujcev ne govorijo naglas. Njihov rasizem je skrit pod plastjo legalističnega žargona.
Odkar so se zaprle balkanske meje in so transport beguncev skozi naše države v celoti prevzeli tihotapci, so begunci izginili tudi iz javnih pogovorov. Kot bi se družba želela oddahniti od čustvenega napora, ki so ga pomenile vsakodnevne novice s fotografijami prezeblih množic in toksičnimi komentarji nestrpnih sodržavljanov. Zavladal je prijeten občutek olajšanja, saj se je kriza preselila drugam in nam ni več treba prostovoljiti na mejah ali protestirati na ulicah. Mediji so končno lahko opustili že dolgočasno preštevanje migrantov, v vse redkejšem poročanju pa se je beseda »kriza« umaknila bolj lahkotni »integraciji«. Zdaj ko je Cerar zajezil tok, naj bi državo čakala le še ena naloga: ugotoviti mora, kako bo čim hitreje integrirala peščico nesrečnežev, ki jih je naplavilo v naše kraje.