Kritika / Tommi Kinnunen: Križišče štirih poti

Trije hišni vogali

Ko požgejo prvo hišo, v času državljanske in osamosvojitvene vojne na začetku 20. stoletja, na mestu stare sredi mesta, kjer je križišče štirih poti, zraste nova. Takrat se iz pregnanstva v druge, manj z vojno ogrožene predele dežele vrne ne prav velika družina. Hiša, velika, prevelika, da vse še bolj poudarja praznino med sobami, pomanjkanje stika med prebivalci, osamljenost in izločenost.

V to hišo nas Kinnunen popelje po štirih poteh, skozi optiko njenih prebivalcev. Še bolje, prebivalk, saj podpirajo, kot vemo, tri vogale pri hiši, moški pa vse preostale. Najprej se nam zdi, da je to zgodba o preteklih časih in ženskah, ki so vztrajne in vzdržljive, predvsem pa so s svojim zgledom in uporom premikalke. Prva, babica v obeh smislih, družinskem in poklicnem, se ne sekira prav zelo za svojo samohranilskost, njenega scaganega lekarnarja pred njo in morebitno družinsko srečo branijo njene sestre, vendar zaslovi z marljivim delom in načelnostjo. Podobno hči, ki se v pomanjkanju drugih možnosti odloči, da bo poklicna fotografinja, kar je seveda sporno; na finskem podeželju tistega časa, kot na vseh periferijah, tudi mentalnih, so ženske vloge strogo določene. Ve se, kaj se sme, kaj ne, kje je tista črta, ki je ne gre prestopiti. Obe jo odločno preskočita.

Potem dobi glas vnukova žena oziroma snaha; zgodbo vidi bolj trdo, obsojena je na nerazumevanje in hlad, bori se za več kot za mesto, ki ji je odmerjeno. Pa vendar je, če odmislimo drastične prizore rojstva in umiranja na finskem podeželju v prejšnjem stoletju, ki priklicujejo kakšno Hemingwayevo kratko zgodbo o očetovih obiskih domorodcev v vukojebini, pa tudi kakšno močno poglavje iz predvojnega socialnega realizma, tisti, ki zašili in zašpili celotno zgodbo, šele Onni.

Kljub trudu in nedvomni skrbi za družino, ljubezni do otrok ga vabi prepovedana ljubezen. Kriminalizirana ljubezen. Njegove obiske pa prijavi ravno nekdo iz notranjega kroga. Ponovi taščino in ženino zgodbo, vendar nima možnosti za upor. Odpor proti kolesu je v glavah kmetavzov mogoče streti, predstavo o ženskih poklicih in še bolj o tistih, ki niso za žensko, tudi, pri ljubezni pa se vse neha, tako zapoveduje bog. Morda je v njegovem imenu v hiši bolj hladno in zeva še večja praznina med prostori.

Kinnunen, beremo, je na Finskem velik hit. Verjetno zato, ker se sklicuje na slavno preteklost, vse od časov izpred osamosvojitve leta 1917 nazaj in naprej, pa zaradi odločnosti žensk in malo tudi, ker lahko sočustvujemo z moškimi. Ta saga je domorodna in ne brez mitotvornih pretenzij, hkrati pa spisana v kratkih poglavjih, tako dobimo več kot stoletje v slikah in ta album ni spisan brez šarma in sentimenta.