Borec za boljši jutri

Za Saula Williamsa, ameriškega raperja, poeta, igralca in aktivista, se zdi, da mu je bilo življenjsko poslanstvo položeno v zibelko. Ali drugače – že ko se je v šolskih letih odločil za ukvarjanje z umetnostjo, se mu je to, da bo ustvarjanje neločljivo povezal z družbeno-političnim aktivizmom, zdelo nekaj povsem samoumevnega.

Rodil se je leta 1972, potem ko so mamo v porodnišnico odpeljali naravnost s koncerta Jamesa Browna. Njegovo otroštvo je že od malega močno zaznamoval (črnski) aktivizem staršev. Oče, pastor v lokalni cerkvi v newyorškem Newburghu, ki že štirideset let velja za ameriško mesto z najvišjo stopnjo kriminala in umorov na prebivalca, je menda pogosto gostil aktivistične kantavtorje. Še dejavnejša aktivistka je bila mati, sicer šolska učiteljica. Nedavno je po spletu začela krožiti ena od fotografij, posnetih ob njeni aretaciji v Brooklynu leta 1963, ko je protestirala v podporo črnskim gradbenim delavcem, ki jih podjetja tedaj niso najemala. Tudi sam Williams nam je pred nekaj dnevi v telefonskem intervjuju posebej za Mladino povedal, da je bil res že zelo zgodaj deležen dobrih in slabih naukov iz različnih svetov.

Menda se je, ko je bil otrok, želel udeležiti avdicije za eno od vlog v televizijski seriji The Cosby Show, a mu starši tega niso dovolili. So ga pa kljub temu vpisali na tečaj igre. Pozneje je igralstvo, skupaj s filozofijo, doštudiral v New Yorku, ker pa je bil to čas rojstva hip hopa, je nov izziv našel v pisanju verzov in poezije. V začetku devetdesetih let je že redno nastopal na večerih t. i. slam oziroma spoken word poezije, vzporedno pa ga je vse bolj začela zanimati tudi glasba.

Prvič ga je svetovna glasbena javnost opazila, ko je začel MTV konec devetdesetih let na veliko predvajati komad Coded Language, ki ga je posnel z bristolskim drum & bass producentom Krustom. Silovito, z jezo nabito rapanje afroameriškega aktivističnega manifesta v povezavi s surovo, intenzivno glasbo mu je prineslo sloves hiphoperja, ki stvari rad počne mimo uveljavljenih pravil. Postal je celo eden najvidnejših novih črnskih glasov. To ga je pripeljalo do albumskega prvenca Amethyst Rock Star (2001), ki ga je posnel z legendardnim producentom Rickom Rubinom, in tudi do sloga, ki ga sam imenuje industrial-punk hop. Izjemen posluh za spajanje in raziskovanje različnih žanrov je ohranil do danes, ko se lahko pohvali, da je snemal in nastopal s priznanimi glasbeniki, kot so Nas, Erykah Badu, Zack De La Rocha, Janelle Monáe ali Will Oldham, ter zasedbami Tinariwen, Nine Inch Nails in The Mars Volta, pa tudi z ameriškim beatniškim pesnikom Allenom Ginsbergom.

Saul Williams je nedavno v Los Angelesu promoviral film Dreamstates, ki ga je posnel s soprogo, ruandsko igralko in režiserko Anisio Uzeyman. V njem se med drugim ukvarjata s t. i. afro-punk (glasbenim) gibanjem. »Izraz afro-punk je postal skupni imenovalec za vse glasbenike, ki se ukvarjajo z alternativno glasbeno mešanico, kakršne od njih navadno ne bi pričakovali. To so, denimo, Južnoafričan Spoek Mathambo, Britanec Benjamin Clementine, francoski Američan Mike Ladd ali pa navsezadnje rapovski zvezdnik Kendrick Lamar. Pa njihovi predhodniki Grace Jones, George Clinton, zasedba Bad Brains ali celo Prince. Se pravi, gre za tradicijo temnopoltih ustvarjalcev, ki se ne držijo nujno pravil,« pravi Williams.

Pa lahko potegnemo vzporednice tudi med tem gibanjem in njegovim glasbenim ustvarjanjem? Zdi se, da vsekakor. Sam se strinja: »Od glasbenikov moje generacije so pričakovali, da bomo raperji in se ne bomo toliko igrali s kitaro ali hrupom. Ampak zanima me raziskovanje, ki seže prek meja in stereotipov. Nekateri sledijo točno določenim obrazcem, sam pa nisem tak, da bi se pustil ujeti v predalčke ali definicije.«

Sicer pa to ni njegov edini film. Ko so leta 2000 naposled končali biografski film Downtown 81 o prezgodaj umrlem angažiranem ameriškem vsestranskem umetniku Jean-Michelu Basquiatu, ki so ga posneli že leta 1981, ko je bil ta še krepko živ, a so potem izgubili zvočni zapis, je bilo logično, da bo Basquiatu glas posodil prav Saul Williams. Ne le zaradi njunih skupnih haitijskih korenin. Tudi po karierah in predvsem po tem, kako se lotevata umetnosti, sta si zelo podobna.

No, že dve leti prej je Williams v glavni vlogi raperja/slam poeta nastopil v filmu Slam, ki je bil nagrajen na tako velikih festivalih, kot sta Sundance in Cannes. Nastopil je še v več indie filmih, leta 2001 tudi v filmu K-PAX s Kevinom Spaceyjem, ki je bil tisto leto med najbolj zanimanje zbujajočimi. Pred dvema letoma pa se je preizkusil celo v svetišču ameriškega gledališča, na Broadwayu, kjer je menda prvi v zgodovini na oder postavil hip hop muzikal, Holler If Ya Hear Me, katerega je navdihnil v strelskem obračunu prezgodaj umrli legendarni raper Tupac Shakur. Danes napol v šali pravi, da si je takrat želel postati nekakšen novi Denzel Washington. Toda nazadnje sta vendarle prevladali poezija in glasba. Doslej je izdal šest knjig, njegova dela so med drugim objavljali tudi v New York Timesu, posnel pa je pet solističnih albumov.

Zadnjega, Martyr Loser King, je izdal letos. Z besedno igro v naslovu (ta je, če ga prevedemo prosto, sestavljen iz besed mučenik, zguba in kralj, sicer pa spomni na borca za človekove pravice Martina Luthra Kinga) se je po svoje poklonil aktivistom oziroma ljudem, ki so se bili za dobro človeštva pripravljeni odreči sami sebi. Z aktivistično tematiko je prepojena tudi večina skladb. Obširno se je posvetil vprašanju izkoriščanja prebivalcev osrednje Afrike in tamkajšnjih naravnih dobrin, saj je v zadnjih letih, ko je sicer živel v Parizu, več mesecev preživel tudi tam in se iz prve roke prepričal o razmerah. Hkrati se je v luči digitalne oziroma internetne revolucije polemično lotil usod sodobnih »mučencev«: Edwarda Snowdna, Juliana Assangea, Chelsea Manning in Aarona Swartza. Ja, Martyr Loser King je – ob nedavnem novem albumu Anohni – nedvomno eden močnejših političnih albumov zadnjih let.

Williamsa smo seveda povprašali, ali se mu je med bivanjem v Parizu morda odprl tudi nov pogled na Evropo. Ta se zadnje čase ukvarja z begunsko krizo in naraščajočim vplivom skrajne desnice. »Težko je verjeti, da se v Evropi dogaja, kar se. Ampak vemo, da se je to dogajalo tudi že kdaj prej,« ni skrival razočaranja. »Sicer pa sam nikoli nisem romantiziral Evrope. Zavedal sem se denimo hipokritske islamofobije v Franciji. Kar je skrb zbujajoče z vidika trenutnih dogodkov, je predvsem nemir, ki ga sprožajo neofašisti, podobno kot se nam v ZDA dogaja s Trumpovimi podporniki. To nas opominja, da so ljudje s takšnimi mnenji vedno prisotni in samo čakajo na priložnost, ko jim bo pred oči svetovne javnosti dovoljen vstop v mainstream. In temu se je treba upreti. Lastnim strahovom in oblastnikom, ki s politiko strahu ustvarjajo napetosti,« je odločen. Rešitev je na dlani. »Treba se je udeleževati volitev, iti na ulice, izboljšati komunikacijo, izobraževalni sistem ...«

Takšni dogodki, sploh, ker jih je po svetu toliko, so zelo skrhali njegovo vero v človečnost, v to, da ljudje res zmoremo biti ljudje. »Celo ljudje z dobrimi nameni pogosto ne znajo ali pa ne morejo narediti drugega kot izkoriščati osiromašene in marginalne skupine ljudi, ker tako veleva njihova predstava o uspehu. Vse skupaj je ena sama velika globalna bitka.« A kot poudarja, se je temu treba upirati. Vedno. Do konca.

Politika ga seveda zelo zanima tudi doma, v ZDA. Ob prvi predsedniški kampanji Baracka Obame, ki počasi odhaja s položaja, je bilo čutiti veliko optimizma. Podoben optimizem je zdaj čutiti ob kandidaturi socialističnim idejam naklonjenega Bernieja Sandersa, ki se s Hillary Clinton bori za položaj demokratskega predsedniškega kandidata. Ne preseneča, da med njegovimi podporniki najdemo tudi aktivističnega umetnika, kakršen je Williams.

Pa bi imel Sanders ob izvolitvi res možnost za vpeljavo korenitih sprememb, bi res lahko zmanjšal moč kapitala in povečal enakost? »Pri Sandersu ni zanimivo samo to, ali bi lahko zmagal ali ne, temveč tudi, da je za sabo potegnil val ameriških socialistov, ki so bili doslej skriti. Kar naenkrat je, denimo, postalo sprejemljivo podpirati ideje, ki so bile v ZDA prej tako rekoč tabu. Zdaj pa o njih govorimo na glas. Kmalu se bo o tem govorilo tudi na najvišjih položajih, saj bodo njegovi podporniki kandidirali za senat in kongres. Sandersova kandidatura je celoten dialog, predvsem med mlado generacijo, preusmerila močno v levo,« ugotavlja Williams.

Razume tiste, ki so razočarani nad Obamovim predsednikovanjem. Pričakovanja so bila visoka in prvi temnopolti ameriški predsednik je marsikaj obljubil, ne pa tudi izpeljal. A Williams opozarja, da v ZDA v ospredje že dolgo ni bilo potisnjenega toliko rasizma kot prav v času Obamove vladavine. »Republikanci so blokirali vse, kar je poskusil spremeniti. Ne zato, ker bi bil levičar (bil je tako ali tako sredinski), pač pa, ker je temnopolt. No, morda je dobra stvar pri Bernieju tudi ta, da lahko izkoristi privilegij, da je politik bele polti,« se pošali.

S podobnimi temami se Williams ukvarja tudi v skladbah. V Down for Some Ignorance je recimo poudaril protislovje med tem, kar kot dobro obveščena družba vemo, da je dobro za nas, in hkratnim zatiskanjem oči pred resnico. Še zlasti je navdušen nad potencialom, ki bi ga za spremembe na boljše lahko pritegnili iz neposredne rabe (ljudske) moči. »Ta potencial smo že videli ob arabski pomladi, gibanju Zavzemimo in podobnih pobudah, pri katerih so se ljudje zmobilizirali s širjenjem informacij prek interneta in zahtevali korenite spremembe. Ampak to, da imamo dostop do interneta, še ne pomeni nujno, da ga znamo uporabljati. Oziroma to še ne pomeni, da zmoremo zgolj zato, ker uporabljamo internet, pokukati iz svojih ozkih krogov. Zato bi bilo lepo, če bi dostop do interneta uporabili za opolnomočenje vseh ljudi.« Majhen korak v to smer je zaznal prav med Sandersovo kampanjo. Številnim Američanom so bile na začetku bolj všeč bizarne Trumpove izjave, zdaj pa raje poslušajo Sandersove zamisli za boljši skupni jutri.

Saul Williams se prepričanja, da bi umetniki morali pogosteje delovati družbeno-politično, drži zelo dosledno. In ne glede na to, ali daje intervju, osvežuje status na družbenih omrežjih ali ustvarja glasbo. Prav takšnega in nič drugačnega ga bomo bržkone spoznali prihodnji petek, 27. maja. Ja, borec za boljši jutri Saul Williams prihaja v naše kraje, v družbi (elektronskega) somišljenika Thaviusa Becka bo nastopil na težko pričakovanem koncertu na letošnjem festivalu Druga godba.

Koncert:
Saul Williams
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana (v okviru festivala Druga godba)
Kdaj: 27. maja 2016