Komentar / Večina je prišla na okus

Verjetno se zdi kar nemogoče sprejeti občutenja povprečnega Madžara, ki se danes končno spet lahko počuti pravega naslednika princa Arpada, ko gleda, kako Budimpešta spet postaja »najlepše mesto na Donavi«, kot jo je v svoji monografiji Donava označil Claudio Magris. Madžarska prestolnica je danes mesto, v katerem težko najdeš še kak odtenek tiste sive, barve prahu, ki je bila v času pred padcem Berlinskega zidu barva življenja na Madžarskem. Če se človek danes sprehodi po obali Donave, od gosto pozidane ravnice Pešte prek mostu Margit hid, ki se mogočno preči prek široke zelenomodre vodne poti v Črno morje, naprej do romantičnih zelenih gričkov Budima na drugi strani, na vrhu katerih se bohoti obnovljen grajski kompleks s Šandorjevo palačo, rezidenco madžarskih predsednikov med letoma 1881 in 1945, v katero se za vsako ceno želi naseliti tudi Viktor Orban (verjetno zato, da bo lahko zviška gledal tudi na impozantno gotsko baročno stavbo parlamenta, ki ponoči, osvetljena z močno rumeno svetlobo, sije, kot bi bila iz zlata), se ne bo mogel izogniti občutku zgodovinske veličine mesta, podobnem tistemu, ki ga prinese sprehod po Parizu.

Tudi mene je prevzel, ko sem se prejšnji mesec nekaj dni kot gost tamkajšnjega knjižnega sejma mudil v Budimpešti. In naj kar takoj na začetku razočaram vse svoje levičarske prijatelje: ne, na prvi pogled ni v ničemer čutiti, da si v zibelki novega družbenega eksperimenta, imenovanega neliberalna demokracija, s katerim se želi Orban, ozirajoč se za zgledi tudi v smeri Putinove Rusije, raziti z zahodnim ustavno liberalnim modelom in vzpostaviti družbo, v kateri je oblast še vedno legitimirana z demokratičnimi in svobodnimi volitvami, kateri pa po volitvah, na poti do oblastno in avtoritarno začrtanih ciljev, ne stojijo niti človekove pravice in svoboščine, niti neodvisno sodstvo, niti neodvisni in svobodni mediji. Na prvi pogled vse teče kot namazano. Mestni promet, kombinacija tramvaja, podzemne železnice in številnih taksijev, je zgledno urejen, mestne parke komunalni delavci že od ranega jutra urejajo, kosijo in zalivajo, da je sprehod ali tek po njih resnično prijeten, vrata odpirajo številne kavarne in gostilnice, ki bodo do kasno v noč polne ljudi, ki so zunaj, se družijo in zabavajo, vse je čisto drugače od tiste komunistične sivine izpred leta 1989, ki je nesvobodo tam živečih ljudi izpričevala že na prvi vtis. Današnja je nepozornemu očesu veliko bolj zmuzljiva, skriva se med vrsticami, kar povejo pripadniki literarnega miljeja, ki so nas gostili, starejših, osivelih gospa in gospodov, v pogledih katerih pa je mogoče opaziti odsev neštetih črepinj razbitih iluzij, ki so jih o prihodnosti lastne države in družbe gojili od zdaj že daljnega 89. leta, skriva se v tem, kako se zdrznejo, ko se dvigne glasnost pogovora za sosednjim omizjem, za katerim sedijo močni fantje ruralno jobikovske zunanjosti, in v tem, kako na drugi strani nižajo glasnost pogovora, ko ta nanese na karkoli politično žgečkljivega. A da ne bo pomote in treba je pošteno priznati: nemalokrat boš pri sogovornikih, od katerih tega ne bi realno pričakoval, zaznal tudi navdušenje nad učinkovitostjo, kompetentnostjo, pa tudi brezkompromisnostjo vladavine Viktorja Orbana in njegove stranke Fidesz. Poslušal boš o tem, kako so njeni člani in posledično izvoljeni funkcionarji najboljši študentje svojih generacij in da nikakor ne gre za neke topoumne, debelovrate fašiste, kot si jih mi, z distance štiristo in nekaj kilometrov, morda zmotno predstavljamo. Ne nazadnje s(m)o Orbanov model reševanja begunske krize privzele praktično vse države, ki jih je neposredno zadevala. In izkazal se je za brutalno učinkovitega. Beguncev danes ni več na naših mejah, za njih skrbi Erdogan, mi pa se s svojimi pilatovsko opranimi rokami lahko celo že lotimo odstranjevanja žilet-žice na meji, da ne bi motila turistične sezone. In potem me v romanu Fiasko Imre Kertesza (ki sem si ga privoščil po načelu, če si na Madžarskem, beri, kar berejo Madžari) udari naslednji odlomek:

»Tudi ubijanje samo je ne nazadnje, ko že nekaj časa traja in gre onkraj določenih številk, utrujajoče, sistematično in mukotrpno delo, katerega kontinuirane dnevne izvedbe ne zagotavljajo osebne preference posameznih storilcev, njihova gorečnost ali pa trenutni navali gnusa, zanosa, mržnje, na kratko – njihovo trenutno razpoloženje ali celo mentalni sklop vsakega izmed njih, izvedbo zagotavlja organizacija, delovni proces, samozadostni mehanizem, ki udeležencu ne dopušča niti trenutka za vdih in premislek. Za razliko od Richarda III., ki je prisegal na zlo, so množični morilci totalitarnih režimov prisegli skupnemu dobremu.«

Neliberalna demokracija v resnici ni nov pojem. Že leta 1997 ga je v uporabo vpeljal ameriški komentator Fareed Zakaria, ki je v članku Vzpon neliberalne demokracije želel opozoriti na to, da z demokratičnim volilnim procesom niso nujno in samoumevno povezani tudi vladavina prava, delitev oblasti in varstvo osebnih ter političnih pravic in svoboščin – te namreč v resnici niso pridobitve demokracije kot takšne, pač pa ustavnega liberalizma, ki ne zadeva toliko postopke izbire in vzpostavitve oblasti, pač pa se ukvarja z njenimi cilji in omejitvami po tem, ko je vzpostavljena, najbolj lastno ustavnemu liberalizmu pa je priznanje neodtujljivih, naravnih pravic vsakemu človeku, ki bi jih morala priznavati tudi sleherna oblast in se z namenom njihovega zagotavljanja ves čas tudi samoomejevati. Tudi beguncem. Če se seveda strinjamo, da so ljudje. Prav samoomejevanje pa je tisto, kar gre najslabše od rok Orbanu, in ker zgledi uspešnih seveda vlečejo, tudi denimo Vučiću in vsem prihodnjim zmagovalcem volitev, ki zmagujejo in bodo očitno tudi v prihodnje zmagovali z visokimi odstotki, kar je očitno tista druga moderna stvar v Evropi ta trenutek. Večina je prišla na okus.