Komentar / Večina je prišla na okus

Verjetno se zdi kar nemogoče sprejeti občutenja povprečnega Madžara, ki se danes končno spet lahko počuti pravega naslednika princa Arpada, ko gleda, kako Budimpešta spet postaja »najlepše mesto na Donavi«, kot jo je v svoji monografiji Donava označil Claudio Magris. Madžarska prestolnica je danes mesto, v katerem težko najdeš še kak odtenek tiste sive, barve prahu, ki je bila v času pred padcem Berlinskega zidu barva življenja na Madžarskem. Če se človek danes sprehodi po obali Donave, od gosto pozidane ravnice Pešte prek mostu Margit hid, ki se mogočno preči prek široke zelenomodre vodne poti v Črno morje, naprej do romantičnih zelenih gričkov Budima na drugi strani, na vrhu katerih se bohoti obnovljen grajski kompleks s Šandorjevo palačo, rezidenco madžarskih predsednikov med letoma 1881 in 1945, v katero se za vsako ceno želi naseliti tudi Viktor Orban (verjetno zato, da bo lahko zviška gledal tudi na impozantno gotsko baročno stavbo parlamenta, ki ponoči, osvetljena z močno rumeno svetlobo, sije, kot bi bila iz zlata), se ne bo mogel izogniti občutku zgodovinske veličine mesta, podobnem tistemu, ki ga prinese sprehod po Parizu.