Kritika / Robert N. Proctor: Zlati holokavst

+ + + +

Stavek Cigareta ubija! – na 700 straneh.

Zakaj sploh brati tak korpus profesorja zgodovine na Stanfordu, ki jemlje kajenje kot najhujše zlo? – Kdor je proti, ne potrebuje novih argumentov, kdor je za, si ne bo naložil neskončne torture enosmerne misli.

Če odmislimo antikadilsko poanto, je knjiga zgodovina cigaretne industrije. Njen največji bum je prinesla prva svetovna vojna, ko je Camel povečal proizvodnjo z dveh milijard cigaret letno na 28 milijard. A ne le zaradi prednosti strelskih jarkov, v katerih je dušila strah in preganjala dolgčas, temveč zaradi iznajdbe sušenja z vročim zrakom, ki je dalo tobaku slajši in milejši okus.

Slehernik si cigareto predstavlja le kot tobačni zvitek, avtor pa razprostre še njene druge sestavine: lepila, vlažila, fumigante, nevarne fungicide in insekticide, celo dodane kemikalije, ki napravijo pepel bolj svetel, kar je po godu kadilcem. V želji, da bi zmanjšali delež nevarnega katrana, je Brown & Williamson investiral v tajni razvoj gensko spremenjenega tobaka.

Osrednji del zgodovine so donacije univerzam, ekspertom farmakologije, medicine in zgodovine; podatki presenečajo: od milijarde letno za sodne pravde gre 100 milijonov za plačilo zgodovinarjev, najetih izvedencev. Na sodišču gre kdaj za dvojne igre, ko azbestna industrija odškodnine za pljučna obolenja zaposlenih poskusi prevaliti na tobačno industrijo. Jasno, tu je svet reklam, ki delujejo odlično tudi v času prepovedi oglaševanja tobaka, saj se tobačne tvrdke oglašujejo posredno – Ph. Morris je denimo razvil lastno kolekcijo oblačil.

V pedantni študiji, ki razgalja mehanizme zasvojenosti z okusi in aromami ter poudarja rakotvornost pesticidov, pa avtor nehote napelje bralca na primerjalno vprašanje: ali se v pridelavi hrane in živilski industriji ne dogaja isto?