Kritika / Mojstri iluzij 2

zadržan +

Okupirajmo Billa Gatesa!

Mojstri iluzij 2 so potegnjeni iz rokava, kar pomeni, da so tipični film naše dobe. Prvič, gre za nadaljevanje hita. In da bi bilo vse v rimi, ga je posnel kar Jon M. Chu, specialist za nadaljevanja, bodisi mjuziklov ali superjunaških filmov.

Vseeno. Nadaljevanja so žanr zase. Drugič, Mojstri iluzij 2 so superjunaški film, no, sekularna verzija superjunaškega filma. Glavni junaki, alias Štirje jezdeci (Woody Harrelson, Jesse Eisenberg, Lizzy Caplan & Dave Franco), imajo “nadnaravne” sposobnosti – vsi so iluzionisti, čarodeji, mojstri iluzij pač. Če hočejo, izginejo. In če hočejo, da izgine denar, izgine. Zanje ni nič nemogoče. Še več: “nemogoče” je njihov šov. Narcisi. Nič manjši od superjunakov. Avengers pač. Tretjič, iluzionisti nastopajo kot Robini Hoodi – kradejo bogatim in dajejo revnim. 99% vs. 1%. V prvem delu so s pomočjo “čarovnije” (sekularne verzije teleportacije), ki jo izvedejo v Las Vegasu, oropali francosko banko in denar potem zmetali ljudstvu. Okupirajmo Wall Street! Zdaj, v nadaljevanju, nič manj fantazijskem od originala, pa se skušajo dokopati do magičnega mikročipa, gospodarja čipov, s katerim hoče tehno-tajkun (Daniel Radcliffe) kontrolirati vse računalnike tega sveta. Okupirajmo Billa Gatesa! Teror ne prihaja s tujega planeta, ampak je že tu – finančne elite, pogoltne korporacije, privatizacija zasebnosti in deregulirani trg zelo dobro nadomeščajo teroriste. In četrtič, film se dogaja v Macau, kar ga približa kitajski publiki. Nič posebnega: vsi sodobni holivudski spektakli skočijo tudi na Kitajsko, ker vedo, da bodo več zaslužili, če bodo Kitajcem z malce lokacijskega laskanja olajšali identifikacijo. Kar pomeni, da sami filmi počnejo ravno nasprotno od tega, kar počnejo v filmih – “kradejo” večini in dajejo elitam, če smo že ravno pri tem.