Komentar / Kaj ima nogomet s tem?

Dva tehnološko popolnoma različna televizijska ekrana, dva popolnoma različna zgodovinska trenutka, dve popolnoma različni nogometni tekmi, a tako zelo podobna slika. Pred prvim, Iskrinim barvnim televizorjem s katodno cevjo v dnevni sobi starševskega stanovanja, v osmem nadstropju bloka na Bratovševi ploščadi, sediva z očetom v pričakovanju polurnega posnetka derbija med Dinamom in Crveno zvezdo, ki naj bi se odigral tistega majskega nedeljskega popoldneva v Zagrebu. Pripadniki džins generacije s konca osemdesetih, v kavbojkah iz Trsta, obarvani v rdeče-bele bojne barve, vdirajo z južne tribune maksimirskega stadiona, s stojišča, namenjenega organiziranim navijaškim skupinam (da ne rečem huliganskim hordam), na sosednjo tribuno s sedišči. S teh tekme tradicionalno spremlja tisti civilni (da ne rečem civilizirani) del nogometnega občestva, purgerji srednje in starejše generacije, ki so, s še ne do konca prebavljenimi nedeljskimi kosili v želodcih, v resnici želeli videti žoganje med Bobanom in Šukerjem v modrem dresu kluba svetega imena (ki ga bo, kako vrhunsko cinično, oče nacije Franjo ob prvi priložnosti preimenoval) na eni ter Stojkovićem in Prosinečkim, v rdeče-belem dresu evropskih šampionov v nastajanju, na drugi strani.