Kritika / Chevalier

za

Sekstet.

Na razkošni jahti, ki pluje po Egejskem morju, počitnikuje šest moških (Yorgos Kendros itd.), ki svoj utopični quality time – beg pred ženskami – naglo prelevijo v več kot le tekmo, saj sklenejo, da bodo v vsem agresivno tekmovali, čisto v vsaki stvari (od stopnje plešavosti in tehnike spanja do pitja kave, potence in priprave solat), in da bodo rezultate tudi sproti beležili, razvrščali in vrednotili (ja, vse je mogoče poslati na trg), kar naj bi pokazalo, kdo je “najboljši v vsem”.

“Kdor osvoji največ točk, zmaga.” Vsak izmed njih hoče postati trojka – in vsak izmed njih hoče vse ostale preleviti v Grčijo. Grški film Chevalier, tematski park absurda (Igre lakote za odrasle, Gospodar muh med alfa-moškimi, Battle Royale v dobi varčevanja), ki ga je posnela Athina Rachel Tsangari, znana po Attenbergu, po eni strani izgleda kot kvazistanfordski eksperiment, ki skuša ugotoviti, ali skupina moških, če jo povsem osamiš, še vedno uboga vse moške klišeje, obsesije in nevroze, po drugi strani pa kot klinična abstrakcija animaličnega trga, ki je pogoltnil vse aspekte človeškega življena, z medčloveškimi odnosi vred.

(Kinodvor)