Objektivno ali subjektivno strokovno mnenje?

Slovenija je majhna in mlada država. Posledično imajo, ob odsotnosti (vplivnih) zasebnih strokovnih združenj oziroma svetovalnih podjetij, mnenja univerzitetnih profesorjev o strokovnih vprašanjih s področja prava, ekonomije in družbe nasploh toliko večjo težo. Kar v teoriji ni slabo. A profesorji se pogosto znajdejo v dvojni vlogi, in sicer ko za naročnike (naj si bo to država ali zasebni naročniki) izdelajo strokovno mnenje. Ali s tem zaidejo na polje lobiranja?

Lobiranje je v Sloveniji zakonsko normirano od leta 2010, in sicer v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Tam piše, da je lobiranje »delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov …«. Zakon tudi določa pogoje, kdo je lahko lobist, in sicer je najosnovnejši pogoj tale: »Lobist je lahko vsaka polnoletna oseba, ki ni zaposlena v javnem sektorju …«

Univerzitetni profesorji, kadar ne nastopajo v vlogi objektivnih strokovnjakov, pač pa napišejo strokovno mnenje po željah naročnika, s tem pogosto »vplivajo na odločanje državnih organov«. Gre sicer za profitno, ne pa tudi nejavno dejavnost. Poleg tega so profesorji v Sloveniji večinoma zaposleni v javnem sektorju, saj so vse tri največje univerze (v Ljubljani, Mariboru in Kopru) javne. Torej lobisti sploh ne morejo biti, čeprav se zdi, da ima njihova profitna dejavnost v obliki izdelave strokovnih mnenj za naročnike isti cilj kot lobiranje.

Primerov ni malo. Izpostaviti pa velja najbolj očitne in nedvoumne. Recimo aktualno lobistično akcijo tobačnih multinacionalk, katere cilj je preprečiti strožjo tobačno zakonodajo, ki nastaja v okviru slovenske zdravstvene reforme. Poleg lobiranja so omenjene multinacionalke naročile tudi celo vrsto raziskav in pravnih mnenj. Za namen kampanje proti uvedbi enotne embalaže so v British American Tobaccu recimo med drugim naročili in plačali tudi pravno mnenje, ki ga je zanje izdelal dolgoletni profesor na ljubljanski pravni fakulteti dr. Lojze Ude, v katerem je seveda ocenil, da bi bila uvedba enotne embalaže nesorazmeren ukrep, da bi država s tem kršila ustavno zagotovljene pravice iz ustvarjalnosti, zasebne lastnine, svobode podjetniške pobude …

Tudi drug tak primer je povezan z zdravstveno reformo oziroma z apetiti domačega in tujega farmacevtskega lobija, zdravstvenih zavarovalnic ter zdravniške in lekarniške zbornice. Omenjeni so z 51.499 evri sofinancirali raziskovalni projekt pod vodstvom ekonomista dr. Maksa Tajnikarja, ki je oblikoval smernice za reformo zdravstvenega sistema. Zdravstveno ministrstvo se že 12 let trudi ukiniti zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki zgolj za svoje delovanje poberejo skoraj 70 milijonov evrov, sponzorirani predlog »Ekonomske fakultete« pa je tik pred novo reformo predlagal širitev dejavnosti zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, preoblikovanje javnih zdravstvenih zavodov v javne gospodarske družbe, vstop zasebnih zavarovalnic v lastništva zdravstvenih organizacij in »prodajo« neučinkovitih zdravstvenih organizacij. Z drugimi besedami: privatizacijo enega glavnih stebrov socialne države.

Ni nujno, da se profesorjevo objektivno mnenje bistveno razlikuje od subjektivnega, pri čemer pa ni nikakršnega dvoma, da so stališča, v prid katerih navajajo argumente za plačljive naročnike, predvidljiva vnaprej.

Če smo povsem odkriti, so zunanji naročniki s tem »kupili« ime javne »Ekonomske fakultete« in ime profesorja dr. Maksa Tajnikarja oziroma, v drugem primeru, ime javne »Pravne fakultete« oziroma profesorja dr. Lojzeta Udeta. Oba sta sicer v preteklosti v medijih večkrat s stališča uglednega univerzitetnega profesorja že (objektivno) komentirala odprta pravna ali ekonomska vprašanja. A ne gre za njiju, uporabili smo ju zgolj kot prikaz sicer razširjene prakse, ko visokošolski učitelji na eni strani nastopajo kot objektivni komentatorji strokovnih vprašanj, na drugi pa za plačilo izdelujejo subjektivna pravna mnenja. Pri tem je sicer treba dodati, da nikakor ni nujno, da se njihovo objektivno mnenje bistveno razlikuje od subjektivnega, pri čemer pa ni nikakršnega dvoma, da so stališča, v prid katerih navajajo argumente za plačljive naročnike, znana oziroma predvidljiva (naročena) vnaprej.

Dr. Gorazd Kovačič, učitelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani in predsednik Visokošolskega sindikata na Univerzi v Ljubljani, je nekaj mesecev pred tem, v času »afere honorarji« marca lani, v intervjuju za Mladino izpostavil, da bo treba glede postranskih zaslužkov profesorjev »doreči in uveljavljati konkurenčno klavzulo« in »razmisliti, da bi zaposlenim na javnih univerzah določili zgornjo mejo dodatnih zaslužkov ob redni plači«, čimer bi med drugim »preprečili tudi koruptivni motiv za pisanje lobističnih ekspertiz« in poskusili omejiti »neoliberalno prevrednotenje univerze«.

Kovačič zdaj pojasnjuje, da je bilo to področje v Sloveniji dolga leta povsem neurejeno in so lahko profesorji imeli zasebna podjetja, zavode, inštitute ali pa so kot fizične osebe prodajali svoje znanje, »delodajalec pa od tega ni imel nič, čeprav so na trgu dosegali višjo ceno, ker so nastopali z nazivom in imenom fakultete«. Kot posledico »afere honorarji«, dodaja Kovačič, je Univerza v Ljubljani sprejela »pravilnik o izogibanju nasprotjem interesov in pogojih za opravljanje dela izven univerze«. Po njegovem mnenju ta pravilnik »zdaj to področje dokaj strogo ureja. Določa, da mora visokošolski učitelj za delo za zunanje naročnike ali tudi prek lastnega podjetja dobiti soglasje rektorja univerze, če na letni ravni preseže znesek 5000 evrov ali če gre za kontinuirano delo.« Rektor bo soglasja sicer dajal, pojasnjuje Kovačič, a bodo profesorji za to morali nekaj prispevati univerzi. Po njegovem mnenju so se dolga leta tolerirali profesorska podjetja in postranske zaslužke, ker »je bila to kompenzacija za plače, ki v primerjavami s plačami zdravnikov ali sodnikov niso kdo ve kako visoke«. Poleg tega, opozarja Kovačič, je treba tudi vedeti, da so »pogosto na oblasti na fakultetah kar profesorski zaslužkarji sami. Sami sebe bi morali nadzirati in je logično, da se niso. Afera honorarji je sprožila javno polemiko in rektor ljubljanske univerze je udaril po mizi.«

Profesorji namreč, opozarja Kovačič, tako svojemu delodajalcu izvajajo nelojalno konkurenco, »zato je to vsaj toliko, kot je problematika integritete, tudi problematika delovnopravne zakonodaje«, meni Kovačič in dodaja, da je vsaj ljubljanska univerza z omenjenim pravilnikom nasprotje interesov nekako spravila pod nadzor. Dobivala bo določene prispevke oziroma nekakšne odškodnine za posle in zaslužke zaposlenih mimo delodajalca. »Naredili smo korak stran od dosedanjega ’teksasa’. Popolnoma pa tega ne morete omejiti, ker bi sicer profesorji na komercialno zanimivih področjih zapuščali univerzo in odhajali delat v zasebni sektor, kjer lahko nekateri posamezniki zaslužijo bistveno več kot pa s plačo v javnem sektorju.«

Zdi se, da normiranje postranskega zaslužka profesorjev problema integritete oziroma dvojne vloge profesorjev ne odpravlja, pač pa ga kvečjemu legalizira.

A zdi se, da pravilnik oziroma normiranje postranskega zaslužka profesorjev problema integritete oziroma dvojne vloge profesorjev ne odpravlja, pač pa ga kvečjemu legalizira. Da je to tudi ali predvsem vprašanje integritete, pa meni Ana Stanič, ki ima v Londonu svojo odvetniško pisarno in se pogosto srečuje s številnimi pravnimi mnenji. Poudarja, da problem ni nič manjši v Veliki Britaniji, kjer je tudi kar precej običajna praksa, da profesorji izdelujejo takšna pravna mnenja v svojem imenu in ne v imenu institucije oziroma fakultete ali univerze. To je po njenem mnenju problematično, saj je težko vedeti, kaj je objektivno profesorjevo mnenje, kaj pa je njegovo mnenje, ki ga zastopa v določeni zadevi, ko je izrazil svoje strokovno mnenje po naročilu ali zaprosilu stranke.

Ana Stanič zato poudarja, da je pomembno, »da se jasno ve, kdaj kdo nastopa v vlogi profesorja, ko podaja objektivno pravno mnenje, in kdaj v vlogi eksperta v določeni zadevi. Institucija mora od profesorjev, ki so zaposleni v njej, zahtevati, da poročajo o svojih aktivnostih in da je jasno, kdaj delajo za zunanje naročnike.«

Še bolj etična rešitev vprašanja dvojne vloge profesorjev bi bila prepoved izdelovanja naročenih in plačanih pravnih mnenj za zasebne naročnike za vse tiste, ki so zaposleni v javnem sektorju. Čeprav bi na dolgi rok to verjetno pomenilo, da bi se »najboljši« kadri še nekoliko bolj kot doslej iz javnega sektorja selili v zasebnega. Kot se to dogaja v pravosodju, kjer od nekdaj velja, da sodniki in tožilci poleg svoje »objektivne« vloge, ki jo narekujeta zakon in funkcija sama, ne morejo p(r)odajati tudi subjektivnih pravnih mnenj na trgu, kot jih lahko odvetniki. Bi bila podobna ureditev za profesorje res tako nezaslišana? Sploh če je »cena« takega ukrepa krepitev akademske integritete, ki ob dvojni vlogi profesorjev po nepotrebnem postaja vprašljiva?