Kritika / Palmistry: Pagan
2016, Mixpak
Ob izidu prvenca irskega producenta in vokalista bi lahko sklenili, da je Palmistry posodobljeni James Blake. Navdih za nenavadno ritmiko je menda našel v londonskem dancehallu, melodičnost pa ni daleč od tega, kar počne krožek, zbran okoli kolektiva PC Music. Toda ta svojo različico elektronskega popa postavlja v kontekst klubskega plesišča, Irec pa ponudi glasbo za sprehod iz kluba proti domu. Introvertirana besedila in okleščena, razgrajena ter na novo sestavljena izvirna, elegantna zvočna podoba so blizu klasične pop forme, trendovska podoba pa še eno svarilo uležanosti mainstreamovskega ustroja. Že Blake je dokazal, da danes lahko uspe celo spalničnim producentom, podobna usoda pa bi zdaj utegnila doleteti tudi Palmistryja.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.