Kritika / Faruk Šehić

+ + + +

Reka spomina in pozabe

Šehićeva Knjiga o Uni je niz fragmentov, ki zajemajo iz kar najširšega nabora znanja in spominov, portretov sokrajanov, starih legend in zgodovinskih virov, fantazmagorij in sanj. Ponekod je to bolj kot roman skoraj etnološka čitanka in enciklopedija, ki poskuša preseči minljivost posameznikovega življenja s pisanjem zaradi prepričanja, da je zapis obstojnejši od krhke in neobstojne eksistence.

Knjiga je pravzaprav suma, vsota znanj, ki se sprožijo in delujejo na videz z lastno logiko, potem ko vojnega veterana in pesnika obenem hipnotizirajo in se mu odpre in mu je, kot v psihotični poplavi, brez hierarhije med dogodki dostopno vse preteklo in sedanje. Na eni strani vojne prigode, mrtve straže in samooskrba vojske, ki meji na hajduštvo, v žepku med tremi sovražnimi v zahodni Bosni, na drugi opazovanje rojstnega mesta iz porušenih starih hiš, iz katerih zrejo vojaki na svoje nekdanje domove. Predvsem pa se vrnejo spomini na prej, na čas otroštva in življenje pred vojno, ki je skoraj idealizirano. V spominskem gradivu zavzemajo pomembno mesto babičina hiša ob reki, ribolov in spremenljivost narave, pa opazovanje protejske reke in opazovalec je očaran nad spremembo njene barve in bohotenjem vsega, enkrat so to mušice in ribe, drugič trave, laznina in mrgolazen.

Hkrati je reka mesto romanja in očiščenja; glavni junak ima nezaceljeno rano, ki je predvsem psihična, je hkrati neskončno občutljiv in mestoma okruten, uničevalski, bipolaren, pri sebi zaznava tudi uničevalne in zle elemente in voda mu pomeni nekakšno pomiritev. Mogoče mu je celo prispodoba za čas, ki odplakuje in preoblikuje, in v času se lahko njegov od vojnih grozot vzburkan um pomiri in predela vse hudo. Zato je reka kot obraz v ogledalu in kot naravni element zdravilna; spira staro in prinaša novo, še neokrnjeno in nedolžno, neomadeževano. Podobno kot pisanje; Šehić poskuša s pisanjem zlepiti dva časa, tistega od prej in zdajšnjega. Pri tem je, kolikor je mogoče, nenaklonjen ideologijam in vsakršnim idealizacijam, tudi jugoslovenarski, verjetno zaradi dejstva, da je pripadnik naroda, ki ji je najbolj verjela, se najkasneje oborožila in bila dolgo časa kot drobiž v deljenju velikih. Hkrati pa se, literaturi primerno, izmuzne pasti idealiziranja in manihejstva. Vse v vojno vpletene strani so podložne ekscesom, vsak poskuša simbolno uničiti sovražnika in samo stanje oborožitve je krivo, da pravoslavni križ stoji na turnu, džamija in katoliška cerkev pa sta v ruševinah. Ne gre za stvar morale ali spoštovanja, gre izključno za vprašanje moči. Knjiga o reki in vojni in o tem, kako reka preživi vsako vojno in s svojim večnim pretakanjem pomiri vsa nasprotja.