Uvodnik / Grega Repovž: Dve sliki

Naravnost pretresljiva je primerjava podob dveh proslav. Tiste prve ob nastanku države, ko je bil ljubljanski Trg republike napolnjen do zadnjega kotička, povabljeni gostje in funkcionarji pa so bili tako blizu množice, da so se lahko z njo tudi pogovarjali, ter tiste, ki smo jo videli prejšnji teden, tokrat na novem ustaljenem prizorišču velikih proslav, ljubljanskem Kongresnem trgu. Tokrat so politično, diplomatsko in gospodarsko elito od mimoidočih – proslave že dolgo niso zasnovane tako, da bi bili državljani nanje dejavno povabljeni, mišljeno je, da si jih ogledajo na televizijskih zaslonih – ločevale ograje, postavljene tako, da stika res ni moglo biti.

Seveda bi bilo netočno in zavajajoče pripisati to ograjo sedanji vladajoči garnituri. Ograja med elito in državljani je tam že več let, le vsako leto je odmaknjenost elite od državljanov bolj vidna. Množičnost z javnim povabilom je bila opuščena že pred leti, ko je bilo politikom pač neprijetno, ker ljudje niso prišli. A namesto da bi se s tem ukvarjali – postopki za to obstajajo –, so razmejitev raje naredili za samoumevno. Toda kdor se je prejšnji petek sprehodil mimo osrednjega prireditvenega prostora, je težko začutil proslavo kot dogodek, ki ga praznuje vsa država. Tam so bili, v kletki iz ograje, politiki, diplomati, povabljenci, proslava pa se je zdela zgolj njihova.

Morda ta oddaljenost slovenske politike od slovenske javnosti ne bi tako bila v oči, če ne bi tako zelo odslikavala, kako trdo se je razslojila družba v teh 25 letih. Iz leta v leto je imela državna politika manj dejanskega posluha za potrebe javnosti, vidno je kazala vzvišenost nad tistimi, ki ne pripadajo najvišjim razredom, iz leta v leto je politika postajala vse bolj oddaljena od volivcev – tako zelo, da danes glasov in jezika državljanov večinoma niti ne razume več, še več, komunikacijo z državljani razume kot vprašanje veščine in spretnosti, ne pa pristnosti. Slovenska politika seveda ni unikum v tem smislu – pogled po večini evropskih držav bi pokazal, da odmikanje političnih in gospodarskih elit od preostalega prebivalstva ni nič posebnega.

A to pomeni, da 25-letnice države javnost ni nikjer zaznamovala – no, simbolno se je to zgodilo ta teden v Kopru na protestu zoper razkosanje in prodajo Luke Koper, kjer se je zbralo več kot štiri tisoč ljudi. Mar ni neverjetno, da ob tako okroglem jubileju državni vrh sploh ne pomisli, da bi povabil državljane k velikemu praznovanju, hkrati pa politika ne razume niti sporočila, ki so ji ga poslali ljudje s Titovega trga v Kopru, ljudje, ki dejansko branijo temelj suverenosti vsake države, torej njeno strateško premoženje? Kje je bila zbrana državi bolj predana množica – v Kopru ali Ljubljani? Je sploh mogoče, da so na Kongresnem trgu izrekali toliko velikih besed o državi, hkrati pa v tem globaliziranem svetu, kjer se države prevzemajo s prevzemanjem njihovega gospodarstva, niso pripravljeni razumeti, kako ključna so prav taka podjetja, da so prav ona okončine vsake države? In da so na drugi strani pomen teh podjetij in strateških panog sposobni razumeti ljudje, ki se niso nikoli gibali ne po političnem ne po diplomatskem parketu?

Seveda je država lahko tudi le zastava, jezik, grb in protokol. Svet je poln takšnih pohabljenk, sodobnih kolonij, odvisnih od drugih, velikih držav, včasih tudi zgolj nekaj korporacij. A potentne države so, žal, druge, tiste, ki se zavedajo, da morajo ohranjati svojo moč, ta pa vedno znova izhaja iz obvladovanja strateških panog in s tem tudi suverenosti odločitev. Kako suverena je dejansko država, se vedno pokaže v kriznih razmerah, ko države, ki imajo finančno in gospodarsko suverenost, težave lažje prebrodijo. Takrat se lahko naslonijo na nacionalne banke in velika podjetja, ki jih tako ali drugače obvladujejo. Pri tem je posebej zanimivo, da vse stare ekonomije ves čas pazijo, da ta njihova suverenost ni prizadeta. Morda pa tega pogleda v Sloveniji res ne zmoremo zgolj zato, ker za nami ni toliko kriz in vojn kot za državami, ki imajo večstoletno zgodovino. A modri se zmorejo učiti od drugih.

Predsednik republike Borut Pahor je v govoru na osrednji državni proslavi ob dnevu državnosti rekel, da je bila lepota osamosvojitve v tem, da je ljudi vključevala, ne izključevala. Le kaj si današnji politiki predstavljajo kot vključevanje ljudi?