Kritika / Legenda o Tarzanu

 Revolucija.

Legenda o Tarzanu prejšnje tarzaniade, s Hudsonovim Greystokom in Burroughsovimi originali vred, le povoha, potem pa tako rekoč leninistično pograbi Srce teme, Conradovo novelizacijo kolonialnega, plenilskega, genocidnega pustošenja Konga, ki ga je belgijski kralj Leopold ob koncu 19. stoletja prelevil v svojo kolonijo. Da bi Kongo, poln naravnih bogastvev, diamantov in podobnih dragocenosti, lažje in učinkoviteje plenil in izkoriščal, se je zadolžil – in da bi lahko dolgove odplačeval, je moral v plenjenju in izkoriščanju Konga pretiravati. Zato vidimo brutalno zasužnjevanje, trgovino z ljudmi in razčlovečenje domačinov.

Kapitalizem je plenilski pohod, pokol, nasilje. Prosti trg so topovi in mitraljezi, ki žgejo po lokih in sulicah. Afrika naj odplačuje naše dolgove, ker jo civiliziramo, je motto kraljevega konkvistadorja Leona Roma (Christoph Waltz). Čas je, da se Tarzan (Alexander Skarsgård), alias John Clayton, zdaj že integriran v britanski jet-set, vrne v Afriko, toda ko se vrne (v družbi Jane, ki jo igra Margot Robbie, in afroameriškega aktivističnega diplomata, Samuela L. Jacksona, ki ne pozabi omeniti, da Američani, ki so zgazili Indijance, niso “nič boljši od Belgijcev”), izgleda kot Lenin, ki se leta 1917, tik pred oktobrsko revolucijo, vrne v Rusijo. Ne, to ni Moja Afrika. Niti Knjiga o džungli. Ne morem vam razkriti, kako se ta vstaja konča, lahko pa rečem tole: še celo narava ve, kaj je prav in pravično! Še celo narava ve, da kapitalizem ni naravno stanje! Neenakost je le nenaravno stanje, ki čaka na stampedo sile zgodovine.