Kritika / Irvin D. Yalom

+ + + + +

UMco, Ljubljana 2016

Prevod: Helena Marko, 24,90 €

Prebral: Bernard Nežmah

To seveda niso zgodbe, temveč terapevtove refleksije.

Kadar psihoterapevti pišejo o pacientih, običajno poudarijo težke travme, nato pa povzamejo pot terapije, ki je del teorije in zato znana že vnaprej. Yalom ravna drugače. Resda piše o razdvojenostih, ki glodajo njegove paciente, a tudi o svojih spopadih, kontratransferjih, iskanjih ter dilemah. Objekt pisanja je tako samo zdravljenje, kdaj tudi neuspehi. Njegovo delo se bere zdaj kot detektivka, zdaj kot filozofska razprava. Vzemimo Thelmo, ki jo vsega mesec dni dolga in zavržena ljubezen potem še osem let obsesivno obseda. Po dolgem tretmaju mu naposled uspe, a zdaj je postala nesrečen človek, še bolj pa njen partner, ki hlepi po stari dobri »obsesivki«. Tako kot je nekoč legendarni režiser Truffaut odstopil od dogovorjene psihoanalize rekoč: imam cel kup travm, toda snemam dobre filme, a kaj če me res ozdravi in bom naenkrat ostal brez kreativne energije?

Knjiga ni vodnik po terapijah, prej kritika psihozdravljenja, ki vleče terapije v neskončnost, ne da bi bolnik sprejel odgovornost za svoje težave. Kdaj so v ozadju povsem napačne življenjske naperjenosti. Hudo bolni Carlos brezupno išče ženo, namesto da bi si postavil stvaren cilj – dober pogovor. Avtor pa pri tem pokaže, da terapija ni kooperativni odnos med dvema, ki sta si naklonjena, temveč pogosto prav minuciozen spopad, v katerem je on sam že na robu obupa. Kajpak ni primer rutinerja, ki šteje novce, ko se pred njim vrstijo nesrečni iskalci pomoči, temveč empatični zdravnik, ki si za izziv postavi reševanje nerešljivega. Bolnik z rakom po terapiji seveda čudežno ne ozdravi, mu pa uspe dati poslednje darilo otrokom, ko jim pokaže, kako se je umirjeno sprijaznil s smrtjo. Knjiga ni pisana kot teoretična doksa, ampak kot umetnost soočenja s tegobo, ki ji pravimo življenje.