Kritika / Maggie ima načrt

za -

Žižkovi feni.

Romantične komedije so konservativne. Kaj že sporočajo? Tole: ženska ne more biti samska. Romantične komedije žensko vedno prisilijo v zvezo. Jasno: v heteroseksualno zvezo. Pa četudi gre za ženske, ki jim heteroseksualne zveze ne ležijo. Že tolikokrat so se opekle, da so nad moškimi obupale. To ni zanje!

Da pa romantične komedije ne bi delovale preveč represivno, si izmislijo “usodo” – ženska mora počakati le na “pravega” moškega, tistega pač, ki mu je “usojena”. Romantične komedije ženske, ki so “zašle”, disciplirajo – spravijo jih v red. Vrnejo jim menjalno vrednost. Maggie ima načrt je feministična romantična komedija, toda ne ravno hardcore. Predstavljajte si film Mamma Mia!, le da brez štiklov. Ali bolje rečeno: predstavljajte si Donno (Meryl Streep), preden se Mamma Mia! začne, potemtakem v času, ko sklene, da si bo omislila otroka, ne da bi “osemenjevalec”, oče tega otroka, to sploh vedel. Maggie (Greta Gerwig), samska Newyorčanka, fenica Slavoja Žižka (resno), ki je nad moškimi in zvezami obupala (pol leta še nekako vzdrži, več pa ne), sklene, da bo koncipirala otroka, najde si donatorja, prodajalca kumar (ojoj!), pri katerem si bo sposodila gene, toda ko spozna Johna (Ethan Hawke), zmedenega, nežnega, mehkega arty profesorja fiktokritične antropologije, poročenega z ošabno, snobovsko, modno profesorico (Julianne Moore), karikaturo “uspešne” ženske, ki ga je povsem zasenčila, si premisli. Njena odločitev za materinstvo je morda feministična, toda John – karikatura romantičnega junaka – je le “usoda”. Romantične komedije se končajo s happy endom, tu pa je happy end že po pol ure, tako da potem v nadaljevanju vidite to, česar v romantičnih komedijah ne vidite: kaj se zgodi po happy endu. Maggiejin “načrt” trči ob realnost razširjene družine, moževe eks, moraste logistike, kariernih zastojev, nočnih frustracij, enoličnega življenja, banalnosti vsakdana in brisanja romantike, toda to stereotipno razočaranje – ta mučeniška deziluzija – je očitno natanko to, kar je hotela, natanko to, kar potrjuje njeno izvirno tezo, da moški niso zanjo. Usoda je le nesporazum – kot romantične komedije, ki patriarhatu dajejo seksapil.

(Kinodvor)