Status da, hrana ne

V dobrih dveh mesecih od uveljavitve novega, strožjega azilnega zakona oziroma zakona o mednarodni zaščiti je Slovenija priznala 33 statusov mednarodne zaščite, 20 statusov begunca in 13 statusov subsidiarne zaščite, ki je v bistvu časovno omejen begunski status. Vseh teh 33 ljudi pa nima več pravice do enkratne denarne pomoči takoj po dodelitvi statusa, saj je bila ta z zakonom odpravljena. Po svoje se to ne zdi ne vem kako obsežna težava, gre pač zgolj za nekaj deset ljudi … A vsak od njih se zaradi odprave omenjene enkratne pomoči, ki je zanašala 288 evrov, znajde v veliki zagati.

Nevladne organizacije so v času spreminjanja zakona opozarjale, da bo odprava enkratne denarne pomoči imela negativne posledice, saj je bila ta pomoč pred leti uvedena iz razlogov, ki so se pokazali v praksi, pojasnjuje vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji Franci Zlatar: »Ljudje, ki dobijo status mednarodne za- ščite in nimajo lastnih sredstev, v bistvu takoj potrebujejo neko pomoč za osnovne življenjske stroške. In točno to se zdaj dogaja, ljudje, ki nimajo svojih sredstev, se ne morejo niti fotografirati, da bi si dali izdelati dokumente, ne morejo si kupiti hrane. To rešujemo tako, da se povezujemo z nevladnimi organizacijami, ki lahko zagotavljajo vsaj hrano, in poskušamo urediti, da ljudje vsaj lačni niso.« Hkrati, dodaja, nenehno pozivajo ministrstvo za notranje zadeve, naj to uredi.

Na ministrstvu za notranje zadeve pojasnjujejo, da se težave ljudi, nastale zaradi odprave enkratne denarne pomoči, re- šujejo individualno, in sicer tako, da »osebe s priznano mednarodno zaščito na pristojni center vložijo prošnjo za izredno denarno pomoč s prošnjo po urgentnem izplačilu«.

Vsak, tudi begunec, ima pravico, da enkrat na leto vloži prošnjo za enkratno denarno pomoč, a drugače od namenske, odpravljene enkratne denarne pomoči iz naslova integracije, ki se je izplačala takoj po prejemu statusa, je na pomoč, ki jo omenjajo na ministrstvu, treba počakati tako kot na vsako drugo izplačilo centra za socialno delo, za katero je treba vložiti prošnjo oziroma vlogo.

»Praksa je taka, da če se vloga poda zadnji dan v mesecu, traja vsaj 20 dni, da ljudje dobijo denar, če pa je dana kasneje, lahko traja tudi mesec in pol,« pojasnjuje Zlatar in dodaja, da je zaplet načeloma zelo lahko in hitro rešljiv, če bi se le notranje ministrstvo in za izplačila pristojno ministrstvo za delo dogovorili, da se bo enkratna denarna pomoč beguncem izplačala takoj. »Namesto tega poslušamo izgovore, da je to stvar posameznih centrov za socialno delo. In res je tako, nekateri centri se tega lotevajo bolj proaktivno kot drugi in skušajo čim prej zagotoviti enkratno denarno pomoč. Neumnost je, da to ni sistemsko urejeno.« Zlatar še dodaja, da gre za ljudi, ki se začenjajo vključevati v družbo in bi jim »tudi mi radi ponudili kakovostne vsebine, tako pa se morajo oni in mi ukvarjati s tem, da bodo sploh preživeli. Lahko je reči, naj to krijejo humanitarne organizacije, a na dolgi rok to ne bo šlo.«

Begunci bi torej tudi po odpravi posebne enkratne denarne pomoči lahko prejeli sredstva, ki jih takoj po podelitvi statusa potrebujejo predvsem za preživetje. A so za zdaj odvisni od razsvetljenosti oziroma občutljivosti direktorjev centrov za socialno delo za neprijeten položaj, v katerem se znajdejo prve tedne po dodelitvi statusa.