Alah kot modni dodatek

Lahko se zadovoljimo z razlago, da za vsem tem stoji Islamska država. In da bo, ko jo bomo uničili, terorja, pobijanja z mačetami, voženj s tovornjaki v množice ali streljanja po nakupovalnih središčih in napadov v vlakih enkrat za vselej konec. Ampak pomislite – v imenu kakšne strupene ideologije se pravzaprav ti teroristi, o katerih smo od Nemčije do Francije brali prejšnji teden, stari nekaj več kot 18 let, sploh borijo? Kaj sploh vedo, recimo, o bogu, čigar ime nekateri vzklikajo pred smrtjo?

Ena izmed novic iz prejšnjega tedna je bila, da so afganistanske varnostne sile v provinci Nangarhar ubile Sada Emaratija, ključnega poveljnika Islamske države – ki je vodil »več napadov proti talibanom«. Talibani, ki se tokrat borijo skupaj z afganistanskimi varnostnimi silami, so glede napadov Sada Emaratija sporočili, da »obsojajo vsak poskus, ki vodi v etnične in verske delitve v državi«.

Kako, prosim – ali nismo tudi mi v Sloveniji dali 48 milijonov evrov za boj vojakov Slovenske vojske v Afganistanu proti talibanom? Koliko let so nam govorili, da je to potrebno zavoljo mednarodne varnosti?

Priznajmo si, naše uveljavljene ali prevladujoče razlage »terorističnih« dogodkov, ki smo jim bili priča prejšnji teden, niso logične. Ravno tako, kot tudi t. i. teroristični napadi nimajo neke globlje podlage. Njihova značilnost ni neka ideologija ali program, ampak ravno nasprotno – izvajajo jih tisti, ki so brez vsakršne ideologije ali programa, večinoma mladi. Klic k Alahu je videti bolj kot nekakšna moda, aktualne teroristične skupine pa kot kratkoročni trend. Toda v tem lahko vidimo vzorec. Ali niso tudi mnogi upori v Evropi brez programa?

Leta 2012 je poljski intelektualec Adam Michnik v intervjuju za Mladino dejal, da ima občutek, da v evropskih državah v ospredje počasi prihaja nova, mlada generacija, ki ni več tako zelo navdušena nad svobodo, ampak je prej razočarana nad tem, kaj je ta svoboda prinesla – poleg brezposelnosti tudi čas brez velikih idealov. Tudi tedanje proteste v Sloveniji je označil kot upor brez programa, podobne drugim, recimo španskim protestom jeznih (indignados, op. a.), ki v popolnosti zavračajo ves politični razred. »To ni kritika ali opozicija do oblasti, ampak zelo na splošno upor brez programa, recimo tudi proti korupciji. Proti korupciji? Saj smo vsi proti korupciji!« Franco ’Bifo’ Berardi, italijanski marksist, ki se ukvarja s fenomenom množičnih pobojev, je v zadnji študiji zapisal podobno: »Na agonijo kapitalizma in na razpad civilizacije gledam s posebnega vidika: kriminala in samomora.« Zanj množični morilec ni pošast, ampak nekdo, ki ga neposredno oblikuje sistem, ki nas vse prisiljuje, da smo vse bolj produktivni in kompetitivni. V Sloveniji se je z razlago primerov množičnih pobojev ukvarjala filozofinja Renata Salecl, ki je, po drugi poti, pravzaprav prišla do istih sklepov.

Po njenem današnja faza kapitalizma, v katerem imamo občutek neskončne izbire, poraja strahove in tesnobo, ki že meji na paranojo. V primerih posameznih množičnih pokolov v ZDA je Saleclova našla radikalno marginalizirane. »Na prvi pogled so integrirani v družbo, a se kmalu izkaže, kako odsekani so od drugih, recimo od družine, prijateljev. Izkaže se, da so mnogi živeli le še na internetu.« Ampak zanimiva je njena ugotovitev: Mi, prestrašeni, tesnobni, iščemo avtoriteto, ki daje vtis, da obvlada situacijo. Vladajoči v sistemu, ki razpada, takšne dogodke potrebujejo. Tesnobnim nam je lahko vladati.

Ta teden so nas vladajoči že spravili v skrajnost. Pričakujejo, da bomo pozabili na leta dolgo strašenje s talibani, da bomo strahove preusmerili na ISIS ali bili prepričani, da je bil nekdo terorist zato, ker je imel na svojem twitter profilu sliko Breivika.