Neobčutljivost za nasilje

Ko je bil zdaj že bivši predsednik društva PEN Evald Flisar v korespondenci z mlado kritičarko Anjo Radaljac (ki je pri njem iskala službo) vulgaren in seksističen, je bil odziv večine pričakovan. Da gre za moralno in etično nesprejemljivo ravnanje, da je torej takšno ravnanje v nasprotju z vrednostnim okvirom večine v družbi. A v resnici gre za nasilje, s katerim (tudi) ta »visoko moralna« večina v praksi tiho soglaša ali ga celo sprejema in ga s tem spodbuja.

Na prvi pogled je njuno dopisovanje res videti kot klasičen primer mobinga, saj gre za odnos človeka, ki ima moč (nadrejeni), do človeka, ki išče službo (podrejeni). Vendar njun odnos ni bil odnos med nadrejenim in podrejeno na delovnem mestu in ga zaradi tega ni mogoče uvrstiti pod mobing. Toda če za omenjeno ravnanje nimamo ustreznega izraza ali če ni pravno urejeno, še zdaleč ne pomeni, da ne obstaja. Gre za tipično obliko skritega, nevidnega nasilja, ki ga sicer vidimo in doživljamo vsi, a ga tako rekoč brez izjeme dopuščamo … Dr. Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti je za časnik NeDelo pojasnil, da se mu pozivi k Flisarjevemu odstopu zdijo upravičeni. »V nasprotnem utrjujemo vzorce, katerih naslednji korak je ‘za lase in v votlino’,« pravi Petrovec in dodaja: »Ko bo vsakomur jasno, da je zlahka izpostavljen javnosti, bo treba spremeniti vedenjske vzorce.« Po njegovem mnenju gre za razširjen pojav, »ki ga lahko omejimo le tako, da opogumimo vse potencialne ali tudi bivše žrtve takih zlorab«. In to čeprav, dodaja

Petrovec, bi ob doslednih pozivih k odstopom hitro ostali brez večine »najrazličnejših šefov«.

Največ je skritega, nevidnega nasilja, za katero nimamo posebnega imena, čeprav ga vidimo, doživljamo in ga tako rekoč brez izjem dopuščamo vsak dan.

Prav Petrovec je o nasilju, ki ga ne dojemamo kot nasilje ali pa ga dopuščamo in sprejemamo, pisal v knjigi Nasilje pod masko, ki je pri založbi Sanje izšla pred dobrim letom. V njej je popisal nekatere primere takšnega nasilja, ki smo jim bili (ali pa smo jim še) priča v Sloveniji, pa kljub temu niso zbudili prav veliko pozornosti javnosti. Recimo o psihičnem in fizičnem nasilju starejših študentov medicine nad mlajšimi v medicinskem študentskem domu Oražnov dom. Pa o nasilju, ki smo mu priča med številnimi »ljudskimi običaji«, recimo v času pusta ali fantovščine, pa o nevidnem nasilju nad otroki pri verouku, športu, o medvrstniškem nasilju, nasilju v družini, nasilju v vojaških in policijskih strukturah, psihiatričnih in drugih ustanovah zaprtega tipa … Omenjeno delo se bere kot opomin, da je naša družba postala neobčutljiva za nasilje.

In hkrati, kot je v intervjuju za Mladino tedaj dejal Petrovec, kot »poziv k ničelni toleranci do nasilja. Gre za splošno sprejeto normo, in tega načela imamo polna usta, sočasno pa je nasilja na številnih področjih več, kot si ga lahko predstavljamo, in več, kot ga je bilo kdaj v preteklosti.« Eden izmed razlogov, da je nasilja vedno več, utegne biti po Petrovčevem mnenju tudi neoliberalizem, kajti podjetja so organizirana podobno kot vse tiste institucije, ki že same kličejo po zlorabah, »saj so hierarhično urejena in ima vodstveni kader pod seboj dovolj ljudi, nad katerimi lahko zlorablja pooblastila. Recimo vojska, policija, cerkev, internati …« Temu, da si ljudje želimo biti dominantni in se v tej vlogi počutimo dobro, se ni mogoče izogniti. »Vprašanje je samo, kaj potem s to dominantno vlogo, s premočjo, ki jo imamo nad nekom, naredimo. Žal empirični podatki kažejo, da višje, ko so ljudje v neki družbeni strukturi, večja je verjetnost, da bodo tako ali drugače nasilni. Več ko imajo ljudje oblasti, več ko imajo pod seboj podrejenih, toliko večja je skušnjava,« pravi Petrovec, ki glede tega rad navaja Abrahama Maslowa, ki je dejal, da zdravi ljudje nimajo radi oblasti nad drugimi ljudmi.

Med najmočnejšimi razlogi, zakaj o takšnem vsakodnevnem nasilju žrtve ne spregovorijo, pač pa se »z njim sprijaznijo oziroma molčijo o njem, je strah. Recimo strah pred izgubo zaposlitve.« O čem sta se že pogovarjala Evald Flisar in Anja Radaljac? O službi. Anja Radaljac je iskala zaposlitev. Flisar pa je bil v položaju, v katerem je odločal o tem, ali jo bo dobila ali ne, in ga je izkoristil za malo zabave oziroma za